Otroci s posebnimi potrebami so danes vključeni že skoraj v vsak razred osnovne šole v Sloveniji, o njih se vedno več govori in piše. Tudi starši so vse bolj opremljeni z znanjem, kako prepoznati določene težave v določenih starostnih obdobjih (o odstopanjih smo že pisali) in v primeru odstopanja obiščejo ustrezne strokovnjake.

Otroci s posebnimi potrebami se od drugih razlikujejo samo po težavi, ki jo imajo in kjer potrebujejo dodatno strokovno pomoč (področje govora, vida, sluha, motorike, gibanja, čustvovanja in podobno).

Težave lahko nastopijo pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v vrtec, šolo, širšo družbo. Če so bile njihove hibe v varnem družinskem okolju še neizrazite in obvladljive, se otrok s prvim (ne)sprejemanjem sreča prek neverbalne komunikacije kot tudi zaskrbljujočih pogledov vrstnikov, staršev in znancev.

 

Kdo so otroci s posebnimi potrebami?

V Republiki Sloveniji vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ureja več zakonov oziroma predpisov. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami v osnovni šoli prepoznava različne skupine teh. To so:

  • otroci z motnjami v duševnem razvoju,
  • slepi in slabovidni oziroma otroci z okvaro vidne funkcije,
  • gluhi in naglušni,
  • otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,
  • gibalno ovirani otroci,
  • dolgotrajno bolni,
  • otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,
  • otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. 

Različne skupine otrok s posebnimi potrebami potrebujejo prilagoditve pri izvajanju programov vzgoje in izobraževanja. Te pridobijo z usmerjanjem in dodatno strokovno pomočjo.

Vse skupine otrok s posebnimi potrebami (pogosta kratica, ki je v uporabi, je OPP) se usmerjajo v redne osnovne šole, izjema so le otroci z motnjami v duševnem razvoju, ki so vključeni v prilagojene programe vzgoje in izobraževanja.

Dejstvo je, da se število otrok s posebnimi potrebami v osnovnih šolah vse bolj povečuje. Kljub dobremu trendu prepoznavanja težav pri otrocih ostaja določen odstotek staršev in učiteljev, ki težav pri otrocih ne prepoznajo oziroma jih prepozno prepoznajo.

V šoli ti otroci ne dobijo ur dodatne strokovne pomoči in nujnih prilagoditev, posledično pa nimajo enakopravnega statusa v izobraževanju. Tudi učitelji se pogosto ne čutijo kompetentne pri učenju otrok s posebnimi potrebami ali pa učence označijo za lene, težavne in podobno. Inkluzija vsekakor ni upoštevana v enaki meri v vseh slovenskih šolah.

 

Otroci z motnjami v duševnem razvoju

Motnja v duševnem razvoju se definira kot nevrološko pogojena razvojna motnja, ki nastopi pred dopolnjenim osemnajstim letom starosti in se kaže v pomembno nižjih intelektualnih sposobnostih ter pomembnih odstopanjih prilagoditvenih spretnosti. Glede na stopnjo motnje v duševnem razvoju ločimo otroke z lažjo, zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju.

Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju imajo znižane sposobnosti za učenje in usvajanje splošnih znanj. Težje načrtujejo, se organizirajo, miselni procesi pa potekajo bolj na konkretni kot na abstraktni ravni. Uporabljajo preprost jezik in nezrelo presojajo socialne okoliščine, zaradi česar so lahko v domačem okolju ali šoli napačno razumljeni. Z veliko pomoči lahko dosežejo minimalna šolska znanja, se usposobijo za manj zahtevno poklicno delo in samostojno socialno življenje.

Otroci z zmerno motnjo v duševnem razvoju lahko v učnem procesu osvojijo osnove branja, pisanja in računanja, na drugih področjih (gibalnih, likovnih, glasbenih) pa so lahko uspešnejši s pomočjo konkretnih navodil. Usposobijo se lahko za enostavna, nezahtevna opravila, vendar težko dosežejo samostojno socialno življenje.

Otroci s težjo motnjo v duševnem razvoju se lahko usposobijo za najenostavnejša opravila. Zmorejo sporočati svoje potrebe in želje s podporno ali nadomestno komunikacijo. Pri skrbi zase potrebujejo pomoč drugih. Pogosto imajo težave v gibanju, druge razvojne motnje in bolezni.

Otroci s težko motnjo v duševnem razvoju zelo omejeno razvijejo osnove govora in sporazumevanja, prav tako se omejeno odzivajo na zunanje dražljaje. Potrebujejo stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. Omejeni so v gibanju, večinoma imajo težke dodatne motnje, bolezni in obolenja.

 

Slepi in slabovidni otroci ter otroci z okvaro vidne funkcije

Slepi in slabovidni otroci ter otroci z okvaro vidne funkcije so otroci, ki imajo zmanjšano ostrino vida, zoženo vidno polje ali okvaro vidne funkcije. Merilo za oceno vidnega polja je izvid perimetrije.

Slabovidni otrok ima ostrino vida od 5 do 30 odstotkov ali zoženo vidno polje v vseh meridijanih nad 10 do vključno 20 stopinj okrog fiksacijske točke ne glede na ostrino vida. Razlikujemo zmerno slabovidnega in težko slabovidnega otroka. Tako zmerno kot težko slabovidni otrok potrebujeta prilagojeno vzgojno-izobraževalno okolje, po potrebi tudi prilagojene učne in vzgojne pripomočke, specialni trening na področju komunikacijskih tehnik in/ali orientacije in socialnih veščin.

Slepi otrok ima ostrino vida manj kot 5 odstotkov ali zoženo vidno polje na 10 stopinj ali manj okrog fiksacijske točke ne glede na ostrino vida. Ločimo slepega otroka z ostankom vida, slepega otroka z minimalnim ostankom vida in popolnoma slepega otroka. Vsi tako opredeljeni otroci potrebujejo prilagojeno vzgojno-izobraževalno okolje in didaktične pripomočke, prilagojene pripomočke na področju komunikacijskih tehnik, dodatne didaktične pripomočke za pridobivanje abstraktnih pojmov in fizikalnih veličin ter pripomočke za slepe za orientacijo in vsakdanje življenje. Potrebujejo specialni trening socialnih veščin, orientacije in komunikacijskih tehnik (učenje po tipnih in slušnih zaznavnih poteh, učenje brajice ter druge posebne veščine).

Okvare vidne funkcije pri otrocih so izražene kot posledica obolenja in/ali delovanja osrednjega živčevja. Za oceno okvare vidne funkcije so potrebni izvidi z znaki okvar osrednjega živčevja po objektivnih preiskavah, kot so klinične, nevroradiološke, nevrofiziološke, laboratorijske, genetske in druge.

 

 

Gluhi in naglušni otroci

Naglušne otroke delimo na otroke z lažjo, zmerno in težko izgubo sluha, gluhe otroke pa na tiste z najtežjo izgubo sluha ter na tiste s popolno izgubo sluha (gluhi otrok).

Zavedati se moramo, da izguba sluha vpliva na različna področja otrokovega življenja: sporazumevanje, socializacijo in izobraževanje. Na govorno-jezikovne in komunikacijske veščine pomembno vplivajo vrsta in stopnja izgube sluha, čas nastanka, ustrezna in zgodnja habilitacija ali rehabilitacija, otrokove kognitivne, osebnostne in druge lastnosti.

Ob pravočasni in ustrezni habilitaciji ali rehabilitaciji se razvijajo področja poslušanja, govora, jezika ter sposobnost uporabe jezikovnih veščin v vsakdanjih življenjskih okoliščinah. Otrok se uči poslušanja, govora in jezika ter se sporazumeva primarno po slušno-govorni poti.

Funkcionalno gluhi usvajajo jezik, govor in sporazumevanje primarno po vizualni in kinestetični poti s pomočjo specifičnih vaj, enoročne abecede, z odgledovanjem (branjem) z ustnic in s pomočjo naravnih kretenj ter slovenskega znakovnega jezika.

 

 

Otroci z govorno-jezikovno motnjo

Glede na govorno-jezikovne motnje razlikujemo otroke z lažjimi, zmernimi, težjimi in težkimi govorno-jezikovnimi motnjami.

Otroci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo zmanjšano zmožnost usvajanja, razumevanja, izražanja smiselne uporabe govora, jezika in komunikacije. Posledice motenj se odražajo na otrokovi sposobnosti interakcije z okoljem, učenju prek jezika in vedenju že v predšolskem obdobju. V šolskem obdobju se motnje odražajo tudi pri usvajanju in izkazovanju šolskih znanj in veščin, medosebnih odnosih, vedenju in čustvovanju.

Pri otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami praviloma obstajajo neskladja med besednimi in nebesednimi sposobnostmi, pri čemer so nebesedne običajno boljše od besednih.

Govorno-jezikovno motnjo opredeli logoped v skladu s strokovnimi standardi po kriterijih za opredelitev motnje. Motnje se pojavljajo na kontinuumu od lažje do težke motnje na enem ali več področjih: pragmatika, semantika, sintaksa, fonologija, artikulacija in fluentnost govora.

 

Gibalno ovirani otroci

Gibalno ovirani otroci oziroma otroci z zmanjšanimi zmožnostmi gibanja imajo prirojene ali pridobljene okvare gibalnega aparata, osrednjega ali perifernega živčevja. Posledično imajo težave pri vključevanju v dejavnosti in pri sodelovanju. Glede na gibalno oviranost razlikujemo otroke z lažjo, zmerno, težjo in težko gibalno oviranostjo.

Takšni otroci imajo težave na področju gibanja, ki se kažejo le kot zmanjšana možnost pri samostojni hoji in na neravnem terenu, slabše ravnotežje oziroma uporaba pripomočkov za gibanje (posebni čevlji, bergle) do popolne vezanosti na voziček. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da se je pogosto zmanjšala tudi uporaba rok, lahko pa pride do delne ali popolne odsotnosti te funkcije.

 

 

Dolgotrajno bolni otroci

V skupino dolgotrajno bolnih otrok uvrščamo otroke, katerih bolezen ne izzveni najmanj v treh mesecih. Dolgotrajna bolezen lahko v določenem obdobju miruje, lahko pa pride do ponovnega poslabšanja otrokovega zdravstvenega stanja.

Med dolgotrajne bolezni spadajo kardiološke, endokrinološke, gastroenterološke, alergološke, revmatološke, nevrološke, pulmološke, onkološke, hematološke, dermatološke, psihiatrične in nevrološke bolezni ter bolezni imunskih pomanjkljivosti.

Otroci z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez nje spadajo v skupino dolgotrajno bolnih otrok, kadar sta opravljeni celostna in timska diagnostika ter postavljena diagnoza otroškega psihiatra in/ali otroškega nevrologa in/ali razvojnega pediatra.

 

Otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja

Kot otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja usmerjamo otroke s težjo obliko specifičnih učnih težav, pri katerih se zaradi znanih ali neznanih motenj ali razlik v delovanju osrednjega živčnega sistema kljub povprečnim ali nadpovprečnim intelektualnim sposobnostim pojavljajo izrazite težave pri branju, pisanju, pravopisu ali računanju.

Pojavljajo se tudi zaostanki v razvoju in motnje pozornosti, pomnjenja, mišljenja, koordinacije, komunikacije, socialnih sposobnosti ter emocionalnega dozorevanja. Primanjkljaji vplivajo na kognitivno predelovanje besednih in nebesednih informacij, ovirajo usvajanje in avtomatizacijo šolskih veščin ter vse življenje vplivajo na učenje in vedenje.

 

Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

Čustvene in vedenjske motnje, katerih pogoste posledice so težave v socialni integraciji, razporejamo v spekter. Praviloma se pojavljajo skupaj s primanjkljaji/motnjami na drugih področjih, na primer motnjami pozornosti in hiperaktivnosti, primanjkljaji na posameznih področjih učenja, govorno-jezikovnimi motnjami, motnjami avtističnega spektra in podobno.

Medsebojno delujejo tako, da odražajo neustrezno zadovoljevanje psihosocialnih potreb, doživljanje travmatskih izkušenj, šibkosti v delovanju živčnega sistema, slabo kontrolo impulzov, pomanjkanje strategij spoprijemanja, nizek socialni kapital in druge neugodne vplive.

Omenjeni dejavniki v kombinaciji ali posamično sprožajo, vzdržujejo in oblikujejo otrokove čustvene in vedenjske odzive ter vplivajo na njegovo psihosocialno delovanje.

Izražajo se v osnovnih skupinah kot:

  • čustvene motnje,
  • vedenjske motnje ter
  • v kombinaciji obeh, kot čustvene in vedenjske motnje.

V razvoju otroka prepoznamo vrsto travmatskih dogodkov, pomanjkanje doživljanja uspehov in sprejetosti v socialnem okolju ter razvoj obrambnih mehanizmov (zanikanje, projekcije, nadkompenzacije), ki se kažejo v simptomih, kot so izogibanje obveznostim, izguba motivacije, samopoškodovanje, izmikanje, umikanje, nezaupanje vase in v druge ter vdanost v položaj. Vsi našteti kot tudi drugi čustveni in vedenjski odzivi v kombinaciji z reakcijami okolja vodijo do težav v socialni integraciji.

 

 

Otroci z avtističnimi motnjami

Otroci z avtističnimi motnjami izkazujejo primanjkljaje, ovire oziroma motnje na področjih:

  • socialne komunikacije in socialne interakcije, ki se kažejo kot težave v verbalni in neverbalni komunikaciji, socialno čustvenih izmenjavah, pri vzpostavljanju socialnih odnosov, njihovem razumevanju in vzdrževanju;
  • vedenja, interesov in aktivnosti, ki se kažejo kot ponavljajoča se in stereotipna gibanja v uporabi predmetov na neobičajen in vedno enak način, stereotipen in ponavljajoč govor, rigidnost v mišljenju in vedenju, nagnjenost k rutinam in ritualom, preokupiranost z interesnim področjem, ki je lahko neobičajno, ter kot neobičajni odzivi na senzorne dražljaje.

Primanjkljaji se pokažejo v zgodnjem otroštvu in pomembno vplivajo na delovanje na socialnem, izobraževalnem in drugih pomembnih področjih otrokovega trenutnega delovanja. 

Otroci z avtističnimi motnjami imajo tako, ne glede na kognitivni potencial, različno znižane zmožnosti za prilagajanje zahtevam okolja, v katerem živijo. Izraženi primanjkljaji pomenijo pomembno oviro pri socialnem vključevanju in razvoju samostojnosti. Prilagoditvene spretnosti na področjih konceptualnih, socialnih in praktičnih veščin pri otrocih z avtističnimi motnjami so pomemben pokazatelj njihovega delovanja, hkrati pa področje, na katerem potrebujejo največ podpore, pomoči in prilagoditev.

Zgodnja obravnava, usmeritev v ustrezen vzgojno-izobraževalni program ter otroku prilagojena nadaljnja obravnava lahko pomembno prispevajo k razvijanju prilagoditvenih spretnosti otrok z avtističnimi motnjami.

 

 

Kaj lahko naredimo za boljše razumevanje otrok s posebnimi potrebami?

Zavedati se moramo, da s težavami niso soočeni le otroci s posebnimi potrebami, temveč tudi njihovi starši, težave pa se navadno najprej pokažejo doma. Nekatere so prisotne že ob rojstvu, druge se razvijejo pozneje.

Vsekakor takšen otrok za starše predstavlja spoznavanje z neznanim. Strah jih je in ne vedo, ali bodo otroku zmogli pomagati. Začne jih skrbeti vključevanje otroka v družbo in šolo ter kako bodo otroka sprejeli drugi. Pride pa tudi do sprememb v družinskem in zakonskem življenju, saj je kar naenkrat večina časa namenjenega otroku.

Dejstvo je, da spremembe, ki spremljajo otroka in njegovo motnjo, predstavljajo problem za posameznika, partnerje in ostale družinske člane.

V takšnih primerih staršem svetujemo pomoč zdravnika, psihologa, terapevta, specialista za razvojno področje otroka oziroma težavo, ki jo ta ima. Zelo priporočljivo pa je tudi, da se starši vključijo v podporne skupine, v katerih so že starši z otroki, ki imajo podobne ali iste težave, saj ti lahko z nasveti veliko pripomorejo k zmanjšanju stiske in sprejemanju hibe pri lastnem otroku.

Navsezadnje pa lahko k večjemu sprejemanju otrok s posebnimi potrebami in zmanjševanju njihovih stisk prispeva vsak od nas, če le vnaprej ne sodi in etiketira zunanjosti ali vedenja. Stvari namreč niso vedno takšne, kot so videti na prvi pogled.

 

Literatura

  • Košir, S., Bužan, V., Hafnar, M., Lipec Stopar, M., Macedoni Lukšič, M., Magajna, L. & Rovšek, M. (2011). Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Zavod za šolstvo RS.
  • Opara, B. (2009). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah: vloga in naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Ljubljana: Centerkontura.
  • Zavod Republike Slovenije za šolstvo (2015). Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. Dostopno na: https://www.zrss.si/pdf/Kriteriji-motenj-otrok-s-posebnimi-potrebami.pdf

Urška Kužner
Urška Kužner
Diplomirana pedagoginja z opravljenim programom izpopolnjevanja izvajanja specialno-pedagoške in socialno-pedagoške pomoči otrokom in mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki se nikoli ne neha izobraževati. V Beogradu zaključuje redni študij psihologije in se izobražuje kot psihoterapevtka iz sistemske družinske terapije, v Ljubljani pa je zaposlena na osnovni šoli kot učiteljica dodatne strokovne pomoči, kjer dela z učenci s posebnimi potrebami.

Članek izraža stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva portala ČakalneDobe.


Preberite tudi

Kako prepoznati avtizem pri otrocih?
Kako prepoznati avtizem pri otrocih?
Diagnostika
Otroci
Psihologija
Življenjski slog

Avtizem ni bolezen. Je razvojna nevrološka motnja oz. stanje, ki se lahko spreminja v odvisnosti od okolja, v katerem oseba živi. O avtizmu nam je veliko povedala defektologinja Patricija Lovišček, ustanoviteljica koprskega Zavoda Modri december, Zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma.

Prostočasne dejavnosti: Kdaj so otroku v zabavo in kdaj lahko postanejo obremenitev?

Kdaj je otroku obšolska dejavnost v veselje in kdaj v breme? Kdaj kot starši ali stari starši prekoračimo mejo in otroku povzročimo stres namesto razbremenitve? Odgovore na ta vprašanja je v spodnjem prispevku za nas pripravila Urška Kužner.

Psihomotorični in psihosocialni razvoj otroka
Psihomotorični in psihosocialni razvoj otroka
Otroci
Psihologija
Življenjski slog

Urška Kužner se je tokrat poglobila v psihomotorični in psihosocialni razvoj otrok do 6. leta starosti. Kdaj otrok prehaja med različnimi razvojnimi mejniki in kdaj razvoj odstopa od normalnega? Več v spodnjem prispevku.

POGREŠATE ŠE KAKŠNE VSEBINE?

Uredništvo portala ČakalneDobe.si z veseljem prisluhne vašim željam. Če na portalu še ni objavljene vsebine, ki vas zanima, nam jo lahko predlagate s klikom na gumb.

Predlagajte vsebine

ZAPRI ×