Avtizem ni bolezen, kot lahko velikokrat slišimo. Prav tako danes ne govorimo več o različnih podvrstah avtizma, temveč za vse uporabljamo izraz motnje avtističnega spektra (MAS), saj gre za kontinuum težav, ki so lahko prisotne v različnih stopnjah in oblikah. MAS so vseživljenjska razvojna motnja, ki se odražajo s težavami na treh področjih:
- na področju socialne interakcije;
- na področju socialne komunikacije in imaginacije ter
- na področju fleksibilnosti mišljenja.
Zgodnja obravnava je ključna za otrokov razvoj na vseh področjih ter za njegovo samostojnost.
Ali vemo, zakaj pride do avtizma?
Vzrok za nastanek avtizma še vedno ni poznan, gre za motnjo, ki nastane zaradi hkratnega vpliva več dejavnikov, iskanje vzroka pa je v medicini še vedno izziv. Največ strokovnjakov je med seboj enotnih, da gre za kombinacijo genetskih dejavnikov in dejavnikov iz okolja, ki vplivajo na drugačen razvoj možganov že v času pred rojstvom in imajo posledice v spremenjeni strukturi in delovanju osrednjega živčnega sistema.
Dejavniki iz okolja, ki naj bi imeli vpliv na nastanek MAS, so motnje presnove, različne infekcije, nevrološke motnje in vpliv biokemičnih dejavnikov. Pod okoljske dejavnike nekateri uvrščajo tudi zastrupitev organizma s težkimi kovinami in cepljenje, vendar slednja nista podprta z medicinskimi dokazi.
V velikem procentu strokovnjaki menijo, da so vzroki za nastanek avtizma genetski, saj se staršem, ki imajo v širši družini otroka z MAS, pogosto rodi otrok z MAS. Če starši že imajo otroka z MAS, obstaja večja možnost, da bo tudi drug otrok imel MAS. Veliko je bilo tudi študij dvojajčnih in enojajčnih dvojčkov, ki potrjujejo genetski nastanek avtizma. Pogosteje se izrazi pri dečkih, kot pri deklicah.
Kaj so motnje avtističnega spektra (MAS)?
V svetu obstajajo različne klasifikacije, ki uporabljajo različne izraze in nekoliko različna diagnostična merila za postavitev diagnoze MAS. V svetu se za diagnostiko motenj uporablja DSM V – diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj in MKB-10 – mednarodna klasifikacija bolezni. Pred tem je priročnik DSM IV vseboval širše in bolj podrobne oznake za različne oblike MAS, DSM V pa vsebuje le oznako spekter avtističnih motenj, kar med strokovnjaki in ostalimi ljudmi sproža zmedo. Mnogi še vedno uporabljajo klasifikacijo, ki je veljala pred tem in s tem tudi poimenovanja, kot so: Aspergerjev sindrom, otroški avtizem, Rettov sindrom itd.
V Sloveniji v zdravstvu uporabljamo Mednarodno klasifikacijo bolezni – MKB 10.
Avtizem: Razlike v poimenovanju po svetu.
Pri diagnosticiranju MAS je potrebno upoštevati triado primanjkljajev, in sicer težave pri socialni interakciji, pri socialni komunikaciji in imaginaciji.
Težave pri socialni interakciji pri otroku z MAS:
- Otrok se ljudi boji, zanj so nepredvidljivi.
- Otrok vzpostavi boljši kontakt s predmeti kot z ljudmi.
- Otrok sprejme pristop le s strani zelo poznanih ljudi.
- Otrok pristopi samo k ljudem, ki jih zares dobro pozna.
- Zdi se, kot da ljudi »izkorišča« za dosego svojih ciljev.
- Otrok ne upošteva preprostih socialnih pravil in običajev.
Težave pri socialni komunikaciji pri otroku z MAS:
- Otrok pozno razvije govor ali pa ga sploh ne razvije.
- Če otrok uporablja besede, jih pogosto uporablja izven konteksta in brez
komunikacijskega namena. - Otrok lahko ponavlja besede drugih – takoj ali pa pozneje.
- Otrok, ki je že uporabljal nekatere besede (govor), jih pozneje lahko »izgubi«.
- Otroci, ki govorijo, imajo težave z dvosmerno komunikacijo, neverbalni in verbalno komunikacijo.
- Otrok ne vzpostavlja očesnega kontakta.
- Otrok redko razume in uporablja mimiko in geste.
Težave pri socialni imaginaciji in fleksibilnosti mišljenja:
- Otrok ne razume zaporedja dogodkov.
- Otrok je hiperfoksiran na eno temo, predmet in se zdi, da zanj ne obstaja nič drugega.
- Otrok se lahko zelo vznemiri, če se poznane rutine spremenijo.
- Otrok pogojuje določene aktivnosti z rutinami (npr. ne bo sedel v avto, dokler se ne dotakne vseh koles).
- Otrok velikokrat uporablja stereotipne gibe (npr. kriljenje z rokami).
- Otrok se upira novim stvarem (npr. hrani, menjavi pohištva, obleke inp.).
- Otrok težko prevzame perspektivo drugih, težko predvideva.
- Otrok veliko počasneje razvije simbolno igro, ali je sploh ne.
- Otrok posveča pozornost (za nas) neobičajnim detajlom.
Kako prepoznati avtizem pri predšolskih otrocih?
Osebe z MAS na drugačen način razumejo, interpretirajo in doživljajo vse impulze in informacije, ki prihajajo do njih, zato se tudi drugače odzivajo. Vzgojitelj in učitelj sta prva, ki lahko opazita znake, ki odstopajo od klasičnega vedenja. Že v vrtcu imajo otroci z mas težave pri skupinskih športih, so togi, ne razumejo gest. Vsekakor učitelji teh otrok ne bi smeli označiti za nevzgojene, razvajene in trmaste, kar se žal še vedno dogaja.
Otrok z MAS:
- težko sodeluje v skupini;
- je pogosto v konfliktu z drugimi otroki;
- mogoče nima še razvitega govora;
- je mogoče zelo vznemirjen, kadar mora sodelovati v skupini;
- ko je mlajši, ne spregovori, in če spregovori, ne spregovori z namenom komunikacije, ampak gre za eholalijo, tj. ponavljanje fraz, ki jih je slišal.
Znaki se lahko pri otroku opazijo že zelo zgodaj, redkeje tudi pred 1. letom starosti, medtem ko se diagnoze pred 3. letom starosti ne postavi, saj so posebnosti lahko del trenutnega razvojnega obdobja.
Že zelo zgodaj lahko starši opazijo določene znake pri otroku, ki nakazujejo na MAS:
- Otrok vrešči, ko ga mama pestuje.
- Do enega leta ne »čeblja« ali do leta in pol ne uporablja artikulacije, dvozložnic (ma-ma, da-da ipd.).
- Ima brezizrazen obraz in je brez socialnega nasmeha.
- Ne prepozna glasu starša, je v svojem svetu.
- Se popolnoma enako odziva na glas vzgojiteljice kot na glas starša.
- Na ulici steče v objem popolnemu tujcu.
- Ima težave z očesnim stikom.
- Ima neobičajne odzive na zapiranje vrat, zvok sušilnika ali pomivalnega stroja, WC-izplakovalnik …
Kam po strokovni nasvet?
Pred desetimi ali petnajstimi leti je bilo v Sloveniji poznavanje avtizma zelo šibko, v zadnjih letih pa se je stanje precej spremenilo, tako med strokovno kot laično javnostjo. Ena prvih strokovnjakinj za avtizem v Sloveniji je doc. dr. Marta Macedoni Lukšič. Zadnja leta deluje znotraj zasebnega Inštituta za avtizem Ljubljana. Na IC Pika deluje Branka D. Jurišić, ki je poleg praktičnega dela izdala tudi kar nekaj knjig in priročnikov na temo avtizma. Vedno se lahko obrnete tudi na Ambulanto za avtizem, ki deluje pod okriljem Pediatrične klinike UKC Ljubljana. Hkrati v Sloveniji deluje Zveza nevladnih organizacij za avtizem, v katero je vključenih nemalo društev in zavodov, ki se ukvarjajo z avtizmom in sorodnimi temami. Na spletni stran zveze je moč najti izjemno izčrpne informacije o avtizmu, ki so podprte z zgodbami posameznikov. Na voljo so tudi e-svetovalnica, številni strokovni članki, izjemno uporabni nasveti in še marsikaj drugega.
