Izraz psihoterapija je sestavljen iz dveh starogrških besed:

  • psyche, ki pomeni dih, duh oz. dušo, in
  • therapeia, ki pomeni zdravljenje, tretma.

V slovenščini torej psihoterapija pomeni zdravljenje duše ali zdravljenje duševnih motenj. 

Enotne definicije psihoterapije ni. V širšem pomenu izraz psihoterapija pomeni skupino postopkov, procedur in kliničnih metod ter medosebnih značilnosti, ki slonijo na uveljavljenih psiholoških pristopih pri zdravljenju duševnih motenj in stanj. Sprejeta je tako v medicini, psihiatriji in psihologiji kot tudi širše. Uporablja se z namenom spremeniti posameznikovo vedenje, mišljenje, čustva in/ali druge osebnostne značilnosti v smer, v katero posameznik želi iti.

 

 

Psihoterapija in njena zgodovina

Duševne motnje so prepoznavali že stari Grki, prav toliko časa pa obstaja tudi zanimanje za zdravljenje teh. Metode zdravljenja duševnih težav so se skozi zgodovino ves čas spreminjale, začetki zdravljenja zajemajo čarovništvo, vpliv črne in bele magije in podobno. Vseh teh metod se danes pri zdravljenju več ne poslužujejo.

 

Prva velika prelomnica v humanizaciji pristopa k osebam z duševnimi težavami je bila »Prva psihiatrična revolucija«, ki je povezana s Philippom Pinelom. Dotični francoski psihiater je v bolnišnici Bicêtre v Parizu kot eden prvih osvobodil paciente iz okov in temnic. S tem dogodkom se je začel boj za humano zdravljenje bolnikov z duševnimi težavami.

 

Danes so vsi nesistematični in neznanstveni pristopi, ki so se jih nekoč posluževali pri zdravljenju duševnih težav, že zastareli. Psihoterapija se danes v veliki meri naslanja na teorijo, raziskave in uporabo specifičnih metod in tehnik.

 

Psihoterapija je, poleg številnih metod, tehnik in smeri, definirana predvsem skozi odnos terapevta in pacienta. Pokazatelj uspešne psihoterapije je torej dober odnos med pacientom in psihoterapevtom. Odnos je ta, ki zdravi in izziva spremembe pri posamezniku, ima torej primarno vlogo, medtem ko imajo specifične metode in tehnike sekundarno.

 

Danes po vsem svetu obstaja več kot sto različnih psihoterapevtskih smeri, najpomembnejše pa lahko združimo v širše kategorije, imenovane paradigme.

 

V okviru psihologije osebnosti govorimo o treh velikih paradigmah:

  • psihoanalitični (psihodinamski),
  • humanistični in
  • behavioristični.

Iz teh treh paradigem so se razvijale in nadalje razvejale ožje smeri, teorije, metode ter posamezne psihoterapevtske šole.

 

Psihoanaliza

Prva večja paradigma psihoterapije je psihoanaliza. Ko govorimo o psihoanalizi, mislimo predvsem na klasično psihoanalizo oz. teorijo osebnosti Sigmunda Freuda in na niz drugih teorij osebnosti, ki so izšle iz nje.

 

Kot uraden začetek psihoanalize označujemo sodelovanje Sigmunda Freuda in Josefa Breuerja, ki sta skupaj raziskovala histerične paciente. Prva velika prelomnica psihoanalize je odkritje nezavedne intrapsihične dinamike. Ljudje s problemi niso bili več »obsedeni z demoni«. Osnovne predpostavke pri njihovem zdravljenju so postali analiza, samospoznavanje, posledično pa tudi spreminjanje (»Analiziraj se in se boš spoznal.«). Psihoanaliza je izpostavila tudi pomembnost zgodnjih otroških let in razvoj zdrave navezanosti dojenčka na mater. Psihoanaliza se je po Freudu precej spremenila in razvijala v različne smeri. Obstaja na desetine šol in modalitet, ki so se razvijale po Freudu v okvirjih psihoanalitične paradigme.

 

Nekatere najbolj znane psihodinamske smeri psihoterapije so:

  • Adlerjeva individualna psihoterapija,
  • Jungova analitična psihoterapija,
  • skupinska analitična psihoterapija in druge.

 

 

Kako poteka psihoanalitična terapija?

Posameznik, ki ga muči anksioznost, obišče psihoterapevta zaradi dotičnih težav. Terapevt navadno najprej analizira pacientov razvoj osebnosti, tokom katerega je prihajalo do različnih frustracij. Če je v fazah rasti prišlo do preveč ali premalo frustracij, se osebnost ni razvijala normalno, posledično pa je prišlo do fiksacije na določeni stopnji razvoja osebnosti (oralni, analni, falični fazi, stopnji latence ali na genitalni fazi). 

 

Psihoanalitik v tem primeru klineta v varnem okolju izpostavi čustveni situaciji, ki ni bila obvladana ali razrešena v preteklosti. Še en zelo pomemben element psihoterapije (ne glede na pristop) je ustvarjanje varne baze, v kateri pacient (skupaj s psihoterapevtom) lahko raziskuje svoje življenjske dogodke, ki mu predstavljajo problem ali ustvarjajo frustracije. Naloga psihoterapije je zagotavljanje varnega (»holding«) okolja, ki bo posamezniku pripomoglo k varnemu raziskovanju lastnega notranjega sveta.

 

V psihoanalizi se analiza lastnega notranjega sveta dogaja skozi transfer. Transfer je odnos, ki je usmerjen od pacienta k psihoanalitiku in je zasnovan na odnosu, ki ga je pacient v preteklosti vzpostavil s svojimi starši (npr. »Vi se obnašate kot moja arogantna mati.«). Do transferja v psihoanalitični psihoterapiji ne prihaja spontano, razvoj formirajo številni elementi psihoanalitične psihoterapije. Tako, na primer, že sam razpored srečanj povečuje čustveno pomembnost analitičnega odnosa za pacientovo vsakodnevno življenje.

 

 

Termin konflikt je v psihoanalizi eden ključnih pojmov. V psihoanalitičnem smislu so konflikti vedno nezavedni ter se dogajajo med potlačenimi željami in moralnimi omejitvami. Mnogi konflikti so povezani z že omenjenimi fiksacijami na določeni stopnji razvoja. Če posameznik, na primer, nima zadovoljenih potreb po skrbi in naklonjenosti s strani odbijajoče matere okrog prvega leta življenja, lahko v tem primeru zaradi prevelikih (neoptimalnih) frustracij pride do fiksacije na oralni fazi razvoja, torej do notranjega konflikta med željami in anksioznostjo. Takšna oseba bi si želela približati ljudem, pričakovala bi, da zanjo skrbijo, vendar jo na drugi strani zaradi neustreznega odnosa z materjo skrbi, da bi jo lahko drugi zapustili, če se jim približa. Oseba posledično razvije določene obrambne mehanizme. V tem primeru to pomeni, da lahko oseba postane pretirano odvisna od drugih ali pa od bližnjih stikov celo  beži.  

 

Sklenemo lahko, da so psihoanalitiki usmerjeni k nezavedni dinamiki obstoječih simptomov, ki na nezavednem planu označujejo določeni nerazrešeni konflikt, ki stoji v njihovi osnovi. Ne moremo reči, da je psihoanaliza najboljša za zdravljenje točno določenih duševnih motenj, saj je vsaka psihoterapija usposobljena za pomoč pri različnih duševnih težavah s svojstvenimi metodami.

 

Dejstvo pa je, da psihoanaliza traja daljši čas kot kognitivno-vedenjska terapija, tolmačenje pacientovih simptomov pa temelji na njegovi preteklosti. Psihoanaliza se po Fredu najbolj osredotoča na objektne odnose pacienta z drugimi, to pomeni na analizo odnosa, ki ga je pacient vzpostavil v preteklosti s pomembnimi drugimi. Psihoanaliza se ukvarja predvsem z globljim razumevanjem teh simptomov ter je usmerjena na prejšnje odnose in njihovo dinamiko. 

 

Psihoanaliza poudarja tudi:

  • metodo prostih asociacij – od posameznika se pričakuje, da pove vse, kar mu spontano pade na pamet, brez cenzure in razmišljanja.
  • kontratransfer – to so terapevtove potlačene reakcije proti pacientu in transferju pacienta. Skozi proces kontratransferja terapevt dobi možnosti, da resnično razume potrebe in čustva pacienta.
  • odpor – pacientov nezavedni upor proti terapiji, z besedami ali vedenjem.
  • katarzo – praznjenje afekta, ki je povezan s travmatskimi izkušnjami in je bil predhodno potisnjen v nezavedno.
  • analizo sanj – analiza vsebine sanj in procesov, ki se dogajajo v sanjah (premikanje, povzemanje, simbolizacija).

V najširšem pomenu je cilj psihoanalitične psihoterapije prekinitev ponavljanja konfliktnih vsebin iz preteklosti, da ne bi več vplivale na sedanjost.

 

Kognitivno-vedenjska terapija

Pod drugo veliko paradigmo lahko umestimo behaviorizem, ki je nastal kot nasprotovanje psihoanalize. Iz njega se je pozneje razvila vedenjsko-kognitivna paradigma, ki je behaviorizem dopolnila. 

 

Sam behaviorizem je kritiziral psihoanalizo, češ da je ta pretirano usmerjena le v pojave, ki se jih lahko meri (na primer konflikti, nezavedno) in niso vidni. Behavioristični terapevt se ne ukvarja s pacientovimi notranjimi konflikti, temveč  se osredotoči na vidno pacientovo vedenje. 

 

Sčasoma pa se je pokazalo, da je naš sistem vedenja kljub vsemu bolj kompleksen, posledično pa je treba upoštevati tudi nekatere notranje psihološke procese (ne samo vedenje). Tako se je iz behaviorizma razvila kognitivno-vedenjska paradigma in z njo tudi KVT (kognitivno-vedenjska) psihoterapija, ki poleg pacientovega strahu in objekta strahu upošteva  tudi njegovo mišljenje. Glavna misel te smeri je, da objekti niso strašni sami po sebi, temveč način, kako stvari vidimo. Če podamo primer: posameznik se boji miši, vendar ta miš ni tista, ki izzove strah, temveč izvor strahu leži v naših disfunkcionalnih mislih.

 

 

Kako poteka kognitivno-vedenjska terapija?

KVT terapija je terapija izbora predvsem pri anksioznih stanjih, kot so panična motnja, generalizirana anksiozna motnja, socialne in specifične fobije ter obsesivno-kompulzivna motnja. KVT terapija je koristna tudi pri zdravljenju drugih duševnih motenj. Končni cilj KVT terapije je, da posameznik spremeni svoje iracionalno mišljenje in disfunkcionalne sheme, obenem pa se iščejo alternative za funkcionalnejše načine mišljenja in vedenja.

 

V primeru, da posameznik zaradi duševnih težav izbere KVT terapevta, lahko pričakuje veliko aktivnega sodelovanja pri odpravljanju težav (terapevt pacientu postavlja domače naloge, ti nato vodijo dnevnike o svojem vedenju in podobno). Psihoterapevt bo postopoma zamenjal disfunkcionalno mišljenje s funkcionalnim in situacijsko prilagojenim (adaptivnim) mišljenjem. Medtem ko je psihoanaliza dolgotrajna in napreduje počasi, pa je KVT terapija usmerjena na napredek v krajšem času.

 

Humanizem

Tretja velika paradigma je humanizem. V okviru te paradigme se je razvilo kar nekaj teorij in psihoterapevtskih smeri. Nekatere najbolj znane smeri so:

  • transakcijska analiza,
  • geštalt psihoterapija,
  • psihodrama,
  • Rogersova psihoterapija,
  • sistemska družinska terapija,
  • eksistencialna psihoterapija in druge.

 

Na kaj je osredotočen humanistični psihoterapevt?

Humanistična psihologija je smer v psihologiji, ki izhaja iz kritike psihoanalize in behaviorizma. Usmerjena je na novo predstavo o psihičnem in fizičnem zdravju posameznika, humanisti pa so si enotni v tem, da je vsak človek v svojem notranjem jedru dober.

 

Terapevti menijo, da posameznik razvije simptom, ker mu ta omogoča v otroštvu najboljšo možnost za preživetje. Humanizem prav tako poudarja človeške potenciale, saj meni, da ima vsak človek potencial za rast in razvoj osebnosti, za napredek ter samoaktualizacijo. 

 

Humanizem prav tako naglašuje osebno odgovornost posameznika, to pomeni, da je posameznik sam odgovoren za odločitve v svojem življenju. Humanistični psihoterapevt se izogiba uporabi psihiatričnih in strokovnih terminov, klasifikacijam (opredeljevanju) ter kategoriziranju, naglas se prestavi s tistega, kar je deficitarno, na močna področja posamezne osebe, njeno rezilientnost in podobno. Različne motnje se vidijo kot posledica motenih medčloveških odnosov (na primer motnje v komunikaciji).

 

 

Kako izbrati sebi najbolj ustrezno terapijo?

Kot vidimo, obstaja tudi več različnih terapevtskih smeri. V prispevku smo predstavili le najosnovnejše. Vedno je treba imeti v mislih, da vsaka psihoterapija ne ustreza vsakemu posamezniku, nekomu bolj pomaga, da dela poglobljeno na svojih simptomih in s tem spozna vzroke zanje (psihoanaliza), nekdo se reševanja simptomov loti brez poglobljene analize, spet tretji bi raje delal na družinskih vezeh in podobno. Poleg različnih modalitet je lahko različna  tudi sama izvedba (tako imenovani »setting«) psihoterapije. Neke osebe s terapevtom lažje delajo individualno, nekatere pa svoje težave lažje delijo v skupini.

 

Seveda se postavlja povsem smiselno vprašanje, kako torej izbrati najbolj ustrezno terapijo? Enoznačnega odgovora ni. Dobro je preveriti psihoterapevte, njihovo izobrazbo in certifikate ter seveda terapijo, ki jo ponujajo. Navadno so vse informacije dosegljive na njihovih spletnih straneh. Terapevtu nato pošljemo elektronsko sporočilo ali pa ga pokličemo po telefonu in mu opišemo svoje težave. Terapevt nam takoj poda povratno informacijo in/ali je on prava izbira za nas. Če se kljub vsemu ne moremo odločiti za terapevta, lahko o mnenju povprašamo tudi osebnega zdravnika.

 

Pred izborom lahko tudi opravimo določene teste osebnosti, ki predvidijo, katera terapija bi posamezniku glede na njegove lastnosti najbolj ustrezala. Na primer osebi, ki je odprta za nove izkušnje in hkrati introvertirana po naravi, bi verjetno najbolj ustrezala psihoanalitična psihoterapija. Nekomu, ki ne želi kopati po preteklosti in se želi osredotočiti na odpravo motečega vedenja, pa kognitivno-vedenjska.

 

 

Na prvem srečanju s terapevtom, ki lahko poteka v živo ali prek videoklica, po navadi posameznik terapevtu predstavi težave, zaradi katerih je poiskal pomoč. Na začetnem srečanju se terapevt in pacient dogovorita tudi o dnevih srečanj, pogostosti teh, pričakovanjih, ki jih ima posameznik od terapije, ne nazadnje tudi glede plačilnih pogojev. Psihoterapevt pacientu pojasni, da je terapija proces (nekatere trajajo dlje, druge krajši čas), hkrati pa  drug drugemu predstavita tudi pričakovanja. Nekateri psihoterapevti (psihologi) že takoj na prvem srečanju uporabijo različne teste osebnosti, specifične skale in podobno. Nadaljevanje terapije je odvisno od modalitete psihoterapije (nekatere terapije so bolj strukturirane od drugih), duševnih težav pacienta in problema, zaradi katerega se je sploh odločil za terapijo.

 

Vsakega psihoterapevta zavezuje etični kodeks, ki definira odnos med terapevtom in pacientom. S tem je terapevt dolžan varovati osebne podatke pacienta kot tudi pogovor med njima. Vse ostane poklicna skrivnost. Pacienta tako ne sme skrbeti, da bi za njegove najobčutljivejše misli izvedel še kdo, razen kadar gre za zlorabo ali nasilje. V tem primeru je terapevt dolžan opozoriti pacienta, da bo seznanil pristojne institucije s primerom in podal prijavo. 

 

Terapevt nikoli ne ponudi končne rešitve, temveč pacienta z različnimi postopki pripelje do spoznanja vzroka njegovih težav. Proces je lahko daljši ali krajši, odvisno je od psihoterapije, odnosa med pacientom in psihoterapevtom, ne nazadnje tudi tega, koliko se je posameznik pripravljen odpreti terapevtu in mu zaupati svoje težave. Nekateri pacienti namreč odnos namerno sabotirajo, saj se s težavami ne želijo soočiti, zato  pomoč v takšnem primeru ne samo da traja dlje, ampak ni nujno, da vodi k pravemu cilju – adekvantnemu funkcioniranju.

 

 

V tem primeru terapevt pacientu lahko tudi pove, da ima občutek, da njegova terapija zanj ni ustrezna oz. da mu ne zna/ne zmore pomagati in da je zato bolje, da sodelovanje prekineta.

Težko je opredeliti, pri katerih duševnih težavah je določena paradigma uspešnejša, saj je vsaka razvila svojevrstne metode za zdravljenje najpogostejših težav, kot so depresivna stanja, motnje osebnosti, anksioznost, panične težave in podobno. 

 

Seveda pa nekatere duševne težave kot take niso dovzetne za psihoterapijo. Prav tako  določenih duševnih težav ne moremo odpraviti samo s psihoterapijo, saj je pri njih nujna kombinacija psihoterapije in psihofarmakoterapije. Dejstvo je, da izbor psihoterapije ni enostaven korak. Odvisen je od vrste, intenzivnosti duševnih težav ter same osebnosti posameznika (osebnostnih lastnosti, motivacije, vztrajnosti in podobno), zato predlagamo, da si pred izborom resnično vzamemo nekaj časa in svoje duševno zdravje zaupamo v roke strokovnjaku.

 

Literatura

  • Erić, L., Dimitrijević, A. et al. (2018). Psihoterapija. Beograd: Clio.
  • Pervin, L. A., Cervone, D. in John, O. P. (2008). PSIHOLOGIJA LIČNOSTI: teorije i istraživanja. Zagreb: Školska knjiga.
  • Čolović et al. (2005). NEUROTIČNI POREMEĆAJI – ZA I PROTIV HOSPITALIZACIJE. Psihijat. dan., Suppl. /37/1/ str. 119–124.

Urška Kužner
Diplomirana pedagoginja z opravljenim programom izpopolnjevanja izvajanja specialno-pedagoške in socialno-pedagoške pomoči otrokom in mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki se nikoli ne neha izobraževati. V Beogradu zaključuje redni študij psihologije in se izobražuje kot psihoterapevtka iz sistemske družinske terapije, v Ljubljani pa je zaposlena na osnovni šoli kot učiteljica dodatne strokovne pomoči, kjer dela z učenci s posebnimi potrebami.

Članek izraža stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva portala ČakalneDobe.


Preberite tudi

Psiholog, psihiater, psihoterapevt: Kakšna je razlika?

Če imamo duševne težave ali smo v stiski, lahko poiščemo strokovno pomoč psihologa, psihiatra ali psihoterapevta. Kakšna je pravzaprav razlika med njimi in v kakšnem primeru nam lahko kateri od njih pomaga?

Anksioznost: Ko nam strah uide izpod nadzora

Anksioznost je ena izmed najpogostejših psihičnih motenj, s katero se spopada vsaka peta odrasla oseba. Kakšni so značilni simptomi anksioznosti in kdaj je treba poiskati pomoč?

Obravnava pri psihiatru: Ključ do duševnega zdravja
Obravnava pri psihiatru: Ključ do duševnega zdravja
Bolezni in obolenja
Zdravstvo
Življenjski slog

Obravnava pri psihiatru zveni kot strašljiva rešitev za naše duševno zdravje. A strah in stigma ne smeta prevladati nad željo in potrebo po boljšem psihičnem stanju in počutju. Več v prispevku.

Knjige

POGREŠATE ŠE KAKŠNE VSEBINE?

Uredništvo portala ČakalneDobe.si z veseljem prisluhne vašim željam. Če na portalu še ni objavljene vsebine, ki vas zanima, nam jo lahko predlagate s klikom na gumb.

Predlagajte vsebine

ZAPRI ×