Zakaj se ljudem zdi popolnoma normalno, da so zaposleni na bolniškem dopustu zaradi zlomljene noge, a obsojajo bolniško odsotnost zaradi depresije?
Vemo, da je zdravje več kot le odsotnost bolezenskega stanja. O zdravju govorimo, ko smo v stanju fizičnega, duševnega in socialnega blagostanja. Pa vendar, ko pomislimo nanj, v ospredje postavljamo fizično zdravje, duševno pa pogosto spregledamo.
Težave z duševnim zdravjem so pomemben del zdravstvenih težav
Po ocenah globalne raziskave naj bi vsak deseti posameznik imel duševno motnjo (Ritchie in Roser, 2018). Podatki Evropske unije iz leta 2011 so še bolj skrb vzbujajoči – kar 38,2 odstotka prebivalstva (približno 164,8 milijona ljudi) naj bi imelo duševne motnje. Težave z duševnim zdravjem pa prizadenejo tudi otroke – kar 10 odstotkov otrok in mladostnikov med 5. in 16. letom ima klinično potrjene težave z duševnim zdravjem.
Slovenija po statističnih podatkih ljudi s težavami z duševnim zdravjem ni izjema. Po številu samomorov na 100 tisoč prebivalcev je v svetovnem vrhu. Vsako leto zaradi samomora umre kar od 400 do 450 oseb. Število otrok in mladostnikov, ki iščejo zdravniško pomoč zaradi duševnih in vedenjskih motenj, se je v zadnjih letih izrazito povečalo. Poleg otrok in mladostnikov iščejo zdravniško pomoč tudi odrasli. Težave, ki jih pogosto pestijo, so anksiozne motnje, stresne in prilagoditvene motnje ali vedenjske in duševne težave zaradi alkohola. Vsi ti podatki so skrb vzbujajoči. Posebej zdaj, ko se spopadamo s koronavirusno boleznijo, kar lahko le še poveča težave z duševnim zdravjem.
Stigma, diskriminacija in negativna stališča o duševnem zdravju
Kljub pogostosti težav z duševnim zdravjem je ta še vedno tabu. Še več, ne samo da se nam je neprijetno pogovarjati o duševnem zdravju, veliko posameznikov ima tudi negativno stališče in poglede na duševne bolezni ter težave z duševnim zdravjem. To pomeni, da imamo napačne predstave o nevarnosti in nekompetentnosti ljudi s težavami z duševnim zdravjem.
Raziskovalci iz ZDA (Segal idr., 2005) so ugotovili, da predvsem starejši menijo, da imajo ljudje s težavami z duševnim zdravjem slabše socialne spretnosti in jim velja manj zaupati. Švedski raziskovalci (Hansson idr., 2013) pa so ugotovili, da imajo celo zaposleni v zdravstvu, ki delajo z bolniki s težavami z duševnim zdravjem, negativno stališče do oseb s težavami z duševnim zdravjem. Med drugim je kar polovica zaposlenih rekla, da je nekdo manj »človek«, če mora v psihiatrično bolnišnico. Zaposleni so prav tako verjeli, da večina žensk ne bi želela biti z moškim, ki se je zdravil v psihiatrični bolnišnici.
Ravno takšna stališča so tista, ki oživljajo in vzdržujejo stigmo o duševnem zdravju. Prav tako pa zaradi takih stališč pride do diskriminacije. Ljudje s težavami z duševnim zdravjem težje najdejo zaposlitev, najamejo stanovanje in imajo težave pri ohranjanju socialnih stikov.
Stigma, diskriminacija in socialna izključenost lahko celo poslabšajo posameznikove težave z duševnim zdravjem, saj se spoprijemajo s številnimi neprijetnimi občutki. Mnogi občutijo sram, krivdo, so anksiozni, še bolj nesamozavestni in zato tudi pozno poiščejo pomoč ter jo težje sprejmejo.
Duševno zdravje bi moralo biti enako pomembno kot fizično. Ljudje s čustvenimi, kognitivnimi in vedenjskimi težavami bi morali imeti enake pogoje za prejemanje pomoči kot bolniki s težavami s fizičnim zdravjem. Vendar moramo kot družba za enakopravno obravnavo vseh težav z zdravjem narediti še veliko.
Težave z duševnim zdravjem je težje meriti
Težave z duševnim zdravjem so še vedno stigmatizirane, ker so pogosto nevidne. Pri fizičnih boleznih so skoraj vedno merljivi znaki, ki jih lahko zdravnik prepozna: izpuščaj, prebavne motnje, bolečine v delu telesa, zlom, oteklina, poškodba. Takšne telesne znake lahko vsak opazi, zato ne odlašamo in pokličemo zdravnika, če nas pestijo.
Drugače pa je pri težavah z duševnim zdravjem. Ko so posamezniki anksiozni, jim svetujemo, »naj se pomirijo«. Ko imajo ljudje depresivne misli, jim govorimo, »da bo že bolje«, ali pa, »če bi dobili službo, ne bi bili tako depresivni«. Zdi se, da jemljemo znake duševnih težav manj resno. Za nekatere so lahko celo težave z duševnim zdravjem izraz šibkega značaja, iskanja pozornosti in želje po izpostavljanju. Zato tudi ljudje, ki se soočajo s takimi duševnimi težavami, velikokrat poskušajo te ignorirati ali celo skriti.
Kako zmanjšati stigmo duševnega zdravja?
Za zmanjševanje stigme duševnega zdravja smo odgovorni vsi posamezniki družbe. Ključni so seveda pogovor brez obsojanja s tistimi, ki imajo duševne težave, izobraževanje in odprta komunikacija z drugimi.
Pogovarjajmo se
Moramo si priznati, da se neradi pogovarjamo o svojem duševnem zdravju ali duševnem zdravju drugih. Glede na to, da se vsak običajen pogovor začne s »kako si«, je to ironično. Težava je, da to vprašanje pogosto zastavljamo retorično – nanj ne pričakujemo odgovora – in nas resnično počutje pogosto ne zanima. Nehote smo prepričani, da tako ali tako ne moremo vplivati na počutje svojega sogovornika, kar pa ni res. Že s tem kratkim vprašanjem bi lahko v vsakodnevnih pogovorih spodbudili iskren pogovor o počutju.
Pogovori so velikokrat neprijetni, ker se na nekatere odgovore ne znamo odzvati. Ne vemo točno, kaj naj rečemo, ko se nam kdo zaupa, »da življenje nima več smisla« ali »da ga je vsako jutro pred službo tako strah, da mu je slabo«. Zato vam v nadaljevanju ponujamo nekaj predlogov, kako smo lahko med pogovorom o počutju in težavah z duševnih zdravjem bolj samozavestni.
- Sprašujte in poslušajte.
Včasih pomaga že to, da nekoga iskreno zanima, kako se oseba počuti. Zato poskušajte zastavljati odprta vprašanja, ki niso obsojajoča: Kako se počutiš? Zakaj se ti zdi, da se tako počutiš? Kako to vpliva nate? Ter poslušajte. Tako boste osebo lažje razumeli.
- Ni vam treba poznati odgovorov na vprašanja ali iskati rešitve.
Pomembno je, da pokažete razumevanje in osebi daste občutek, da ni sama. Velikokrat je težave težko rešiti s hitrimi nasveti, zato morda raje ponudite svojo pomoč. Če pogosteje sprašujete to osebo, kako je in kako se stvari razvijajo, bo že to znamenje, da vam ni vseeno.
- Če težave z duševnim zdravjem pomembno vplivajo na vsakdan te osebe, jo spodbudite k iskanju pomoči.
Iskanje pomoči je nekaj pozitivnega, in kar bi se vedno moralo spodbujati – pri duševnem in fizičnem zdravju. Če se vam zdi, da nekateri občutki, čustva ali misli neposredno vplivajo na vsakdanje življenje osebe, jih lahko spodbudite, da poiščejo pomoč. Prav tako to lahko storite, če gre za čezmerno uporabo alkohola, zlorabo drog ali vas za to osebo zelo skrbi. Že samo pogovor s strokovnjakom o težavah je lahko razbremenilen.
Izobražujmo se o duševnih motnjah
Veliko ljudi se izogiba pogovoru o duševnih motnjah in si oblikuje negativno stališče zato, ker nimajo dovolj znanja. V Sloveniji imamo veliko organizacij, ki skušajo izobraževati o duševnem zdravju: Društvo Altra, Društvo OZARA,Center za pomoč mladim, Inštitut Karakter, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Slovensko društvo za duševno zdravje otrok in mladostnikov, NIJZ in še mnogo drugih. Poleg izobraževalnih programov pa te organizacije tudi zagotavljajo svetovanje in pomoč.
Vsaka informacija o duševnih težavah nam lahko pomaga razumeti motnje, se ustrezno odzivati in ponuditi podporo pomoči potrebnim. Pogosto zgoraj navedene organizacije omogočijo stik z ljudmi, ki so že premagali težave z duševnim zdravjem ali z njimi živijo. Tako lahko bolje razumemo doživljanje duševnih težav.
Spregovorimo o težavah z duševnim zdravjem
Čeprav je duševno zdravje za številne še vedno tabu, je v zadnjih nekaj letih opazen napredek v odnosu družbe do duševnega zdravja. Vedno več je organizacij, ki posameznikom pomagajo. Pri tem so mladi bolj pripravljeni na pogovor o duševnem zdravju kot starejši. Tudi Slovenija in Evropa namenjata vse več sredstev za spodbujanje duševnega zdravja.
Ne smemo pozabiti na medije in različna družbena omrežja, ki imajo pomembno vlogo pri spodbujanju pogovora o duševnem zdravju in normalizaciji iskanja pomoči. Tudi sami lahko naredimo pomemben korak k destigmatizaciji duševnih težav v družbi. Če se izobražujemo, če smo se pripravljeni pogovarjati in če podpiramo iskanje pomoči, bomo naredili že veliko za strpnejšo družbo.
Viri in literatura
- Hansson, L., Jormfeldt, H., Svedberg, P. in Svensson, B. (2013). Mental health professionals’ attitudes towards people with mental illness: Do they differ from attitudes held by people with mental illness?. International Journal of Social Psychiatry, 59(1), 48–54. DOI:10.1177/0020764011423176
- Jeriček Klanšček, H., Zorko, M., Bajt, M., Roškar, S. (2009). Duševno zdravje v Sloveniji. Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije: Ljubljana.
- McDaid D. (2010). Countering the stigmatisation and discrimination of people with mental health problems in Europe. European Commission, Luxembourg. DOI: 10.2772/10424.
- Ministrstvo za zdravje (2017). Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018−2028 (ReNPDZ18–28). Uradni list RS, št. 24/18. Državni zbor RS.
- Ritchie, H. in Roser, M. (2018). Mental Health. Objavljeno na OurWorldInData.org. Pridobljeno 1.2.2021 s https://ourworldindata.org/mental-health.
- Segal, D. L. , Coolidgem F. L., Mincic, M. S. in O’Riley, A. (2005) Beliefs about mental illness and willingness to seek help: A cross-sectional study, Aging & Mental Health, 9(4), 363-367. DOI: 10.1080/13607860500131047.