Človek ima 6 osnovnih čustev, s katerimi se rodi in so skupna vsem kulturam. To so sreča, strah, žalost, bes, presenečenje in gnus. Normalno je, da se v času življenja kdaj počutimo nesrečne ali žalostne, predvsem v težkih trenutkih, ko izgubimo ljubljeno osebo ali kadar pridemo v konflikt s partnerjem ali starši.
Vsak se z žalovanjem spoprijema na svoj način in vsako žalovanje še ne pomeni potrjene klinične depresije. Kljub trpljenju zaradi izgube in hrepenenju po izgubljenem naša sposobnost za pozitivno čustvovanje ni okrnjena. Težava nastane, kadar se občutku žalosti pridružijo tudi nemoč, tesnoba, praznina, obup in trajajo predolgo ter niso več odvisni od vzroka, ki je žalost povzročil. Takrat lahko govorimo o depresiji.
Kaj je depresija?
To je duševna motnja ali bolezen, za katero so značilni simptomi, kot so nemoč, izguba zanimanja in motivacije za vsakodnevne dejavnosti ali dejavnosti, ki so nas predhodno veselile, utrujenost in pomanjkanje energije. Simptomi depresije se kažejo v razpoloženju, vedenju in mišljenju. Spremljajo pa jih še telesni simptomi. Depresija se lahko pojavi tudi, kadar ni izzvana s posebno travmatičnim dogodkom. Skoraj vsem pacientom, ki so oboleli za depresijo, so skupni občutki notranje praznine, brezupa in izčrpanosti. Predvsem zaradi močnega občutka manjvrednosti se lahko pojavijo tudi samomorilne misli.
A pri uporabi termina moramo biti previdni, saj depresivnost in depresija depresija opisujeta dve različni stvari, laično pa ju radi zamenjujemo. Depresivnost je simptom, ki se pojavi v različnih življenjskih obdobjih, najpogosteje v adolescenci. Depresija pa je bolezen z natančno določenimi kriteriji.
Kako prepoznamo depresijo pri otrocih in mladostnikih?
Vedenje otrok in mladostnikov se v času depresije spremeni. Kar naenkrat jim primanjkuje energije za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti, kot so vzdrževanje osebne higiene, predolgo časa ležijo v postelji, izogibajo se odhodu v šolo. Oboleli za depresijo izgubijo tudi zanimanje za druženje s sovrstniki, zapirajo se med štiri stene in so najraje sami. Depresijo spremlja tudi zmanjšanje koncentracije, zato se pri otrocih in mladostnikih pokaže upad kognitivnih funkcij, katerih posledica so najpogosteje učne težave.
Da bi depresijo pri otrocih in mladostnikih primerno diagnosticirali, je pomembno, da simptomi trajajo najmanj dva tedna in da prizadeto osebo povsem okupirajo. Pri nekaterih otrocih in mladostnikih se depresija pojavlja kot samostojni simptom, lahko pa je tudi del bolezni, kot je bipolarna motnja.
Poznamo več različnih vrst depresije. Tudi pri otrocih in mladostnikih razlikujemo blage, zmerne in težke depresije s psihotičnimi elementi ali brez njih. Med seboj se razlikujejo po ponavljanju epizod, dolžini trajanja, teži klinične slike ter fazah (ali je učinek na pozitivnem ali negativnem polu). Pogosto se pri otroku ali mladostniku lahko diagnosticira distimično razpoloženje, ki je kronična depresija v blažji obliki. Simptomi so milejši kakor pri težjih oblikah depresije, vendar je dismitično razpoloženje kronične narave in traja dlje časa. Pogosto se pojavi že v otroštvu in posamezniki opisujejo svoje počutje kot odsotnost smeha, veselja ter radosti. Težja depresija je resna motnja razpoloženja, ki pri otroku ali mladostniku vpliva na vse vidike življenja in ga na trenutke povsem onesposobi za normalno delovanje.
Kdo je ogrožen?
Depresija se pogosteje pojavlja pri ženskah (skoraj še enkrat pogosteje kot pri moških). Razlog je večja izpostavljenost kroničnemu stresu, obsedenost in zaskrbljenost nad lastnim videzom, kar je zlasti značilno za najstnike. Depresija tudi ni bolezen starejših oseb, kot radi poudarjamo, temveč se najpogosteje pojavlja med 20. in 40. letom starosti.
Pogosto se pojavi že v otroštvu, vendar jo lahko kaj hitro spregledamo ali pripišemo pubertetniškemu obnašanju. Največje predispozicije za pojavo depresije imajo otroci in mladostniki, ki prihajajo iz družin z nizkim socialnoekonomskim statusoma ali katerih starši so oboleli za duševno motnjo (genetska predispozicija).
K pojavu depresije pa pomembno prispevajo tudi izkušnje v zgodnjem otroštvu (največji dejavnik tveganja za obolelost je izguba staršev pred dopolnjenim 11. letom starosti, vzrok pa je tudi dolgotrajno zanemarjanje, zloraba, življenje z depresivno osebo in podobno). Hitreje v razvoju se depresija pojavi, težja je klinična slika in več epizod ima. Včasih depresije ni mogoče razložiti z vplivom dednih dejavnikov.
Zakaj se pojavi depresija?
Sprožilniki depresije so najpogosteje težji življenjski dogodki (travme) ali izguba ljubljene osebe. Zelo pomembno vlogo pri nastanku depresije ima tudi stres (dolgotrajno fizično in čustveno zanemarjanje, zlorabe in podobno). Izkazalo se je, da so pogosti stresni dogodki igrali pomembno vlogo pri začetku prve depresivne epizode. Stres deluje tako, da moti ravnotežje nevrotransmiterskih sistemov in vodi do povečanega izločanja kortizola. Pogosto lahko motnje v razpoloženju sproži uživanje drog in alkohola ter zdravil in nepravilne diete.
Nevrobiološke teorije pravijo, da je osnova depresije pomanjkanje monoaminov, predvsem zmanjšana sinteza nevrotransmiterjev serotonina, noradrenalina in dopamina. Nevroanatomske spremembe so bile ugotovljene na ravni limbičnih struktur, bazalnih ganglijev in hipotalamusa, saj možganske regije, ki so vključene v čustvovanje, med seboj povezujejo nevrotransmiterji. Ni dokazano, ali neravnovesje povzroči depresijo ali je le njena posledica. Najnovejše raziskave so pokazale tudi spremembe v hipokampusu, delu možganov, ki je zadolžen za razpoloženje in shranjevanje spominov. Pri nekaterih ljudeh s klinično sliko depresije je hipokampus manjši od povprečja – manjši hipokampus pa ima tudi manj serotoninskih receptorjev. Ugotovitev, ki pomembno prispeva k ugotavljanjem depresije, je povečano izločanje kortizola in napačno delovanje ščitnične žleze.
Zdravljenje depresije
Za zdravljenje depresije pri otrocih je potreben obisk psihiatra, kamor nas napoti zdravnik po predhodnem pogovoru s starši otroka ali mladostnika ali mladostnikom samim. Za najučinkovitejšo se je pokazala kombinacija farmakoterapije in psihoterapije. Zdravila, ki se predpišejo, so antidepresivi, najpogosteje SSRI, ki povečajo sintezo serotonina in tako delujejo na razpoloženje. Obenem pa je dobro, da otroku ali mladostniku podporno terapijo zagotovi tudi ustrezen psihoterapevt.
Pri izboru psihoterapije je potrebna previdnost, saj vsi psihoterapevti niso usposobljeni za delo z otroki in mladostniki. Pomembno je, da se otrok na terapiji počuti varno, da razume, da ga imamo radi in da želimo zanj poskrbeti. Pogosto je med terapijo treba preoblikovati napačne in globoko zakoreninjene interpretacije o sebi, drugih in svetu. Zato je podpora staršev ali skrbnikov pri terapijah ključna.
Pri otrocih in mladostnikih je imela dokazano pozitivne učinke delavna terapija, ki je bila sestavljena iz delovnih ustvarjalnih dejavnosti na področju likovne umetnosti in igre (psihodrame). Kadar so v ozadju samomorilne ideje, ki bi lahko ogrozile življenje, je potrebna tudi hospitalizacija.
Za konec…
Simptomi pri otrocih in mladostnikih se razlikujejo. Velikokrat gre le za občutek depresivnosti, ki je lahko pogost v obdobju adolescence. Kljub vsemu moramo biti pozornost na dolžino trajanja simptomov in jakost. Naštejmo jih samo nekaj:
- pesimizem in obupanost
- žalost
- tesnoba in občutek praznine
- občutek krivde, manjvrednosti, nemoči, zmanjšano samospoštovanje
- nemir
- razdražljivost
- sprememba apetita in telesne teže
- sprememba spalnih vzorcev (nespečnost ali pretirana pospanost in spanje)
- motnje koncentracije, okrnjena pozornost, težave v šoli
- razmišljanje o smrti
Starši morajo otrokom ponuditi pomoč, kadar opazijo, da kateri od naštetih simptomov trajajo predolgo. Pogosto se otroci in mladostniki srečujejo z občutki nemoči ali krivde, saj ne vedo, kaj se z njimi dogaja. Nekateri močneje krivijo sebe, so upočasnjeni, živčni, pripombe jih spravijo v jok in tesnobo. Spet druge osebe za težave krivijo druge, so jezne in ustvarjajo konflikte. Posamezniki so lahko nemirni in dvomijo o sebi, rešitve pogosto iščejo v alkoholu, medtem ko se ženske zatekajo k slabim prehranjevalnim navadam. Obdobje pubertete in odraščanja je za najstnike še posebno naporno, obdani so s simboli lepote ter popolnosti in k temu stremijo tudi sami.
Pomembno je, da se zavedamo, da depresija ni stvar starejših, temveč lahko brez napovedi ali vzroka prizadene vsakega od nas, vse pogosteje tudi v obdobju otroštva in mladostništva. Depresija ni namišljena bolezen in ne bo minila sama od sebe, zato je treba vsak klic na pomoč od otroka ali mladostnika vzeti nadvse resno.
Viri
- Comer, R. J. (2004). Abnormal Psychology (5th ed). New York: Worth Publishers.
- Marić, J. (2005). Klinička psihiatrija, Beograd: Megraf.
- Udžbenik psihijatrije za studente medicine (ured. M. Jašović Gašić, D. Lečić Toševski), Medicinski fakultet u Beogradu, Beograd 2014
