Ultrazvok se v diagnostični medicini uspešno uporablja že več kot 40 let. Dnevno se ultrazvok uporablja predvsem zato, ker je popolnoma neinvazivna diagnostična metoda in varna tudi za nosečnice. Kdaj je ultrazvok primerna diagnostična metoda in za kaj vse se uporablja?
Kaj sploh je ultrazvok?
Smiselno se je vprašati, kaj sploh je ultrazvok in kako deluje. Ko govorimo o ultrazvoku, lahko rečemo, da je to izredno hitro valovanje zraka. Za tiste, ki vam fizika ni blizu, je valovanje pravzaprav zvok, ki se širi skozi snovi (torej skozi pline, tekočine in trdne snovi). Hitrejše je valovanje, višja je frekvenca in slabše lahko slišimo ta zvok. Zvok s frekvenco, manjšo od 16 Hz, je infrazvok, z večjo od 20 000 Hz pa ultrazvok.
Ultrazvoka torej ne moremo slišati, s pomočjo ultrazvočnih naprav pa lahko vidimo, kako se ultrazvok odbija od plinov, tekočin in trdnih snovi. Če navedemo primer iz narave: ko gledamo valovanje na vodi, lahko vidimo, kako hitro potujejo valovi, od katerih stvari se odbijajo in kako počasi izzvenijo.
Ultrazvok v medicini
Ultrazvok v medicini uporabljamo predvsem v dveh primerih:
- Pri pregledovanju notranjosti telesa, kjer uporabljamo diagnostične ultrazvočne aparate.
- V fizikalni terapiji in pri eksperimentalnem zdravljenju raka, kjer z močnejšimi ultrazvočnimi viri usmerjeno zdravimo notranje dele telesa.
Diagnostični ultrazvok poznamo vsi, saj zdravniki predpisujejo ultrazvočne preiskave skoraj vsak dan. Verjetno pa je manj znano, da lahko usmerjeni ultrazvok uporabljamo tudi pri razbijanju ledvičnih kamnov in zdravljenju sive mrene, saj ta obolenja ne prizadenejo vsakogar.
Preiskava z ultrazvokom je neinvazivna medicinska tehnika, s katero lahko dobimo vpogled v notranjost mehkih tkiv. Pogosto se uporablja za preglede ploda med nosečnostjo, saj za razliko od drugih, predvsem radioloških preiskav, ultrazvok ni škodljiv za plod.
Diagnostični ultrazvočni aparati navadno delujejo s frekvencami 2 do 13 MHz. Močnejši ultrazvočni viri se uporabljajo za lokalno gretje bioloških tkiv za fizikalno terapijo in eksperimentalno za zdravljenje raka. Usmerjeno ultrazvočno valovanje lahko uporabimo za razbijanje ledvičnih kamnov ali zdravljenje sive mrene.
Ultrazvočna diagnostika
V medicini se slikanje z ultrazvokom zelo pogosto uporablja, saj je povsem neškodljiva preiskava, ki deluje s pomočjo ultrazvočnih valov. Posebne sonde v ultrazvočnem aparatu oddajajo in sprejemajo ultrazvočne valove, ta signal pa se računalniško pretvori v sliko. Namen preiskave je ugotavljanje prirojenih anomalij in bolezenskih sprememb organov ter njihove lege, velikosti in strukture.
Obstajajo različne vrste ultrazvočnih preiskav, torej različne sonde, frekvence in hitrosti valovanja. Nekatere sonde so bolj primerne za površinske strukture, druge za globoke. Obstajajo tudi ultrazvočne preiskave za notranjost telesa, na primer pregled rektuma ali požiralnika, ter intravaskularni ultrazvok, pri katerem z drobno sondo na katetru vstopimo v žilo in pregledamo žilne stene. Ultrazvok je živa slika, kar pomeni, da lahko z njim spremljamo pretoke, gibanje, peristaltiko in podobno.
Ultrazvočna preiskava se lahko dopolni z barvno dopplersko preiskavo. S pomočjo različnih barv, ki prikazujejo različne hitrosti pretoka, lahko zdravnik oceni prekrvavljenost organa in ožilja ter opredeli morebitne cirkulacijske motnje.
Najpogostejše ultrazvočne preiskave, ki jih izvajamo v Sloveniji, so:
- ultrazvok trebuha in sečil;
- ultrazvok žil glave, vratnih žil, arterij in ven;
- ultrazvok žil rok in nog;
- ultrazvok rame in komolca;
- ultrazvok kolena, ahilove tetive, gležnja, pete in stopal;
- ultrazvok vseh ostalih sklepov;
- ultrazvok mišic in kože ter ostalih mehkih tkiv;
- ultrazvok vratu in ščitnice;
- ultrazvok dojk;
- ultrazvok skrotuma in testisov ter
- ultrazvok srca.
Kako poteka ultrazvočna preiskava
Pri ultrazvoku ni nobenega sevanja ali magnetnega polja, so zgolj ultrazvočni valovi, zato se preiskava lahko izvaja tudi v nosečnosti. Sodobne naprave omogočajo strokovnjakom, da z vodeno sondo locirajo del telesa oziroma organ, ki ga želijo pregledati.
Strokovnjak pregled opravi prek zaslona, ki je del ultrazvočne naprave. Mejne ploskve različnih tkiv povzročajo odboj dela ultrazvočnih valov. Sodobna tehnologija nam omogoča tudi gledanje 3D ultrazvočnih posnetkov. Ultrazvočni valovi pri potovanju skozi tkiva povzročajo tlačne valove, kitkiva stiskajo in popuščajo. Stisnjena tkiva prepuščajo zvok hitreje, medtem ko popuščena počasneje. Osnovni zvočni val se zato deformira in se ustvarijo višje harmonične frekvence. Pri prostorskem sestavljanju slike pošlje naprava ultrazvočne valove v tkivo pod različnimi koti. Računalnik ovrednoti različne odboje iz istih struktur in izriše sliko na zaslonu.
Priprava na ultrazvočni pregled
Za uspešen pregled z ultrazvokom je potrebno predhodno upoštevanje navodil, ki nam jih posredujejo iz specialistične ambulante. Pri pregledu organov zgornjega dela trebuha (žolčnika, žolčnih vodov, trebušne slinavke) mora biti pacient pred preiskavo praviloma 8 do 12 ur tešč. Pri pregledu organov v spodnjem delu trebuha (sečnega mehurja, maternice in jajčnikov pri ženskah ter prostate in semenskih mešičkov pri moških) pa mora pacient imeti pred preiskavo poln sečni mehur, zato je dobro, da pred ultrazvokom popije čim več tekočine in do pregleda ne odvaja vode.
Ultrazvočno preiskavo lahko tudi močno ovira zaplinjeno črevesje, zato naj bi pacient pri ultrazvočnem pregledu dan prej užival le lahko prebavljivo hrano, ki ne napenja. Na pregled mišic, mehkih tkiv, okončin in podobno se ni treba posebej pripravljati.
Vsekakor je treba upoštevati navodila, ki jih pacient dobi pred diagnostičnim pregledom. Na pregled naj prinese tudi medicinsko dokumentacijo v zvezi s težavami, zaradi katerih je naročen na ultrazvok, kot tudi podatke o vseh doslej opravljenih preiskavah (izvide zdravnikov specialistov, ultrazvočne in rentgenske slike).
Zakaj ultrazvok?
Ultrazvok je neboleč in ni neprijeten, možnosti njegove uporabe pa so zelo raznolike. Seveda v medicini ni vse odvisno od naprave, ampak tudi od človeka, ki upravlja ultrazvok in tolmači rezultate (slike). Ta strokovnjak mora poznati fizikalne zakonitosti ultrazvoka, svojo napravo, kot tudi ultrazvočno anatomijo oziroma patologijo organa in pregledanega področja, da lahko prepozna anomalije.
