Radiologija

Kaj je radiologija?

Radiologija je veja medicine, ki temelji na slikovnih diagnostičnih metodah, ki za delovanje uporabljajo rentgenske žarke ali druge vire valovanj. Radiološko preiskavo, pri kateri se uporabljajo rentgenski žarki, imenujemo rentgenologija.

Slikovne diagnostične metode so:

• digitalno klasično rentgensko slikanje,
• računalniška tomografija (CT),
• ultrazvok (UZ),
• magnetna resonanca (MR),
• pozitronska emisijska tomografija z računalniško tomografijo (PET/CT),
• druge tehnologije v skladu z razvojem radiologije v svetu.

Delitev radiologije

Radiologija se kot veja medicine deli na diagnostično in terapevtsko radiologijo.

Diagnostična radiologija tolmači slike določenega dela telesa za pridobitev diagnostično pomembnih podatkov za nadaljnje zdravljenje. Diagnostična radiologija se deli v podvrste glede na anatomski položaj slikanja ali metodo, ki je bila uporabljena za določeno preiskavo: 

• urogenitalna radiologija;
• gastrointestinalna in abdominalna radiologija;
• torakalna radiologija (klasično slikanje prsnih organov);
• kardiovaskularna radiologija;
• nevroradiologija ter  radiologija glave in vratu (slikovna in funkcionalna diagnostika možganovine, hrbtenice s hrbteničnim kanalom in vratu);
• klasična radiologija skeleta (muskuloskeletna radiologija);
• pediatrična radiologija;
• mamografija (rentgenska preiskava za prikaz mehkih tkiv dojke);
• nuklearna medicina (podvrsta radiologije, ki uporablja radioizotope za določitev bolezenske slike).

Terapevtska radiologija izkorišča radioaktivno sevanje za zdravljenje raka in drugih  podobnih bolezni. Nekoč je pod terapevtsko radiologijo spadala tudi onkologija, vendar  je zdaj onkološka radiologija povsem samostojna veja radiologije.

Kdo je radiolog oz. radiološki inženir?

Radiolog oz. radiološki inženir je zdravstveni delavec, ki izvaja:

• vse vrste radiološke nuklearnomedicinske diagnostike,
• terapije z zaprtimi in odprtimi viri ionizirajočega sevanja,
• varstvo pred sevanji,
• kontrolo kakovosti.

Poleg zaprtih in odprtih virov ionizirajočega sevanja uporablja tudi ultrazvok (UZ), magnetno resonanco (MR) in računalniško tomografijo (CT).

Radiološki inženir mora imeti obsežno znanje iz varstva pred ionizirajočimi sevanji, da bi lahko odgovorno ščitil pacienta, okolje in sebe. Svoje delo opravlja v posebnih delovnih pogojih, ki so lahko zdravju škodljivi, saj je izpostavljen večjim dozam ionizirajočega sevanja. Ob nepravilni uporabi opreme lahko pride do čezmernega obsevanja telesa, poškodb z električnim tokom ali celo do okužb. Potencialni vir nevarnosti je delo s kemikalijami in v različno osvetljenih okoljih, na primer v temnici in pri močnem viru svetlobe.

Radiološke slike

Pacienti lahko radiološko sliko pridobijo na podlagi  različnih radioloških slikanj:

• Klasična radiologija: najpogosteje se uporablja za ocenjevanje slik kostnih struktur in mehkega tkiva. Rentgenski aparat oddaja snop rentgenskih fotonov primerne intenzitete, pri prehodu vstopnega snopa skozi človeško telo pa v različnih tkivih nastane različna stopnja oslabitve rentgenskih fotonov. Oslabitev je največja tam, kjer je atomsko število elementov, iz katerih je snov sestavljena, veliko (kosti), in najmanjša tam, kjer je atomsko število elementov, iz katerih je snov sestavljena, majhno (mehki deli telesa: voda, zrak, maščoba, mišice ipd.). Iz telesa izstopa snop rentgenskih fotonov, katerih intenziteta je v različnih delih različna, in sicer skladno s stopnjo oslabitve v posameznih tkivih v telesu. Vidna svetloba ojačevalnih folij skupaj z rentgenskimi fotoni izstopnega snopa na rentgenskem filmu, ki leži v kaseti med dvema ojačevalnima folijama, povzroči počrnitev.

   

• Fluoroskopija: fluoroskopija in angiografija sta specialni dodatek radioloških preiskovalnih metod. Z vstavitvijo kontrastnega sredstva v telo in konstantnega obsevanja pacienta lahko dobimo sliko, ki nam, na primer, pokaže pretok krvi v žilah. Različne metode se uporabljajo v različne namene, odvisno od dela trakta v telesu, ki ga želimo preveriti.

   

• Računalniška tomografija: je posebna metoda rentgenskega slikanja, ki zabriše sence superponiranih struktur zato, da bolj jasno prikaže določeno strukturo. Računalniška obdelava teh slik lahko prikaže določen predel v 3D-pogledu (na primer slikanje zob in čeljusti).

   

• Magnetna resonanca:  uporablja močno magnetno polje za prikazovanje 3D-slike dela telesa na računalniku.

Zaščita med rentgenskimi preiskavami 

Določeno količino energije rentgenskega sevanja, ki jo je prejelo posamezno tkivo ali organ, imenujemo doza. Enake absorbirane doze nimajo enakih bioloških posledic. Vsak radiološki poseg poteka po določenem protokolu, ki je sestavljen tako, da je doza, ki jo prejme bolnik, čim manjša. Kvarni učinki zaradi rentgenskih pregledov pri bolnikih so izredno redki. Potencialno biološko škodo zato opredeljujemo z drugo količino, ki jo imenujemo ekvivalentna doza. Ta  izraža različne učinke, ki jih ima posamezna vrsta ionizirajočih sevanj na posamezno tkivo ali organ in stopnjo škode za zdravje ljudi.

Vedeti moramo tudi, da so različna tkiva v človeškem telesu različno občutljiva na sevanje. Najobčutljivejše so celice kostnega mozga, to so tkiva, kjer nastajajo krvne celice. Med njimi so najobčutljivejši levkociti (bele krvničke) in limfociti (mezgovne celice), najmanj pa eritrociti (rdeče krvničke). Po občutljivosti na sevanje sledijo spolne celice, koža (predvsem njena vrhnja plast) in zunanja plast sluznice prebavil. Na sevanje so najmanj občutljive možganske celice.

V Sloveniji ureja izpostavljenost sevanju Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. V 76. členu so podrobneje opisani pogoji za izvedbo radiološkega posega.

Pomembno je, da si zapomnimo naslednje:

• Posamezen radiološki poseg se lahko izvede samo, če ga predpiše napotni zdravnik in odobri zdravnik, ki je odgovoren za radiološki poseg in nosi klinično odgovornost zanj. Imetnik dovoljenja za uporabo vira sevanja mora napotnim zdravnikom zagotoviti merila za napotitve s postopki načrtovanja radioloških posegov, ki morajo vsebovati tudi podatek o dozi, ki jo pri posegu prejme pacient.
• Pri optimizaciji radiološkega posega sodelujejo zdravnik, odgovoren za radiološki poseg, pooblaščeni izvedenec medicinske fizike in izvajalec radiološkega posega. Zdravnik, odgovoren za radiološki poseg, ob upoštevanju namena in cilja posega v sodelovanju z izvajalcem radiološkega posega določi take pogoje posega, da se ta opravi z najmanj škode za pacienta.
• Imetnik dovoljenja mora zagotoviti, da je vsak radiološki poseg izveden v skladu s pisnimi postopki in da ga izvede oseba, ki izpolnjuje zahteve za izvajalca radiološkega posega. Pisni postopki morajo biti izdelani za vse standardne radiološke posege, vsako radiološko opremo in različne skupine pacientov.
• Pri radioloških posegih je treba zagotoviti, da so izvedeni v skladu z dobro radiološko prakso, in sicer: da je informacija o izpostavljenosti pacienta zaradi radiološkega posega sestavni del izvida; da je prejeta doza v radioterapiji načrtovana za vsakega pacienta posebej in tako, da je izpostavljenost zunaj kliničnih volumnov tako nizka, kot je razumno dosegljivo in izvedljivo v skladu z namenom terapije; da pri diagnostičnem posegu v povprečju niso presežene odobrene diagnostične referenčne ravni.

Za konec …

Vsak pacient, ki je napoten na radiološko slikanje, se mora zavedati, da je izpostavljen določeni dozi sevanja, ki pa jo vedno korigira in odobri zdravnik, odgovoren za radiološki poseg, zato so te doze vedno prilagojene pregledu in pacientu ter so relativno nizke. Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da se v krajšem času ne izpostavljamo večjemu številu rentgenskih pregledov.