Elektromiografija (EMG) je elektrodiagnostična preiskava, ki je namenjena pregledu delovanja živcev in mišic. Rezultati te preiskave, ki jo opravi nevrofiziološki specialist, postrežejo s konkretnimi podatki o tem, kako zelo sta določen živec in/ali mišica poškodovana, hkrati pa pomaga določiti točno lokacijo poškodbe in napovedati, do kakšne mere jo je mogoče odpraviti. Zdravnik lahko naroči test EMG, če ima oseba simptome mišičnega ali nevrološkega stanja, kot so otrplost, mravlinčenje ali nepojasnjena šibkost okončin.

 

Kaj je elektromiografija ali EMG?

Elektromiografija (EMG) je diagnostična preiskava, ki meri mišično odzivnost oziroma električno aktivnost kot odziv na živčno stimulacijo mišice. Preiskava se uporablja za zaznavanje odstopanj v živčno-mišičnem delovanju.

 

Motorične živčne celice ali nevroni prenašajo električne signale iz osrednjega živčnega sistema v mišice. Poškodovana ali bolna mišična vlakna ne delujejo oziroma se na živčne impulze ne odzivajo ustrezno. Če so motorični živci poškodovani ali oboleli, lahko v mišice pošljejo nepravilne električne signale. Elektromiografija te impulze oziroma signale pretvori v grafe in številke, ki zdravniku pomagajo postaviti diagnozo.

 

Elektromiografija (EMG)

 

Kdaj nas zdravnik napoti na EMG?

Zdravnik nas običajno napoti na elektromiografijo, ko se pojavijo simptomi, ki kažejo na mišične ali živčne poškodbe.

 

Taki simptomi so:

  • mravljinčenje,
  • otopelost,
  • nepričakovana oslabelost mišic,
  • trzanje mišic (ali tiki).

Rezultati EMG pregleda pomagajo zdravniku ugotoviti ozadje teh simptomov in postaviti diagnozo o prizadetosti mišic in živcev oziroma o poškodbah, ki vplivajo na povezavo med živci in mišicami.

 

 

Možni vzroki so lahko:

  • ukleščen živec;
  • radikulopatija;
  • išias;
  • bolezni mišic, kot je mišična distrofija;
  • motnje, ki vplivajo na sposobnost motoričnega nevrona, da pošilja električne signale v mišico, kot je miastenija gravis (avtoimunska bolezen, ki prizadene živčno-mišične stike);
  • motnje perifernih živcev, ki prizadenejo živce zunaj hrbtenjače, kot je sindrom karpalnega kanala (ena najpogostejših poklicnih bolezni, ključni vzrok pa je preobremenjenost zapestja pri dalj časa trajajočih in ponavljajočih se monotonih gibih);
  • bolezni živčevja, kot je amiotrofična lateralna skleroza (ALS).

 

Kako poteka EMG?

Pomembno je, da pacient zdravniku pred preiskavo pove za vsa zdravila, ki jih jemlje, tudi tista, ki so brez recepta, kot tudi omeni, ali ima težave s strjevanjem krvi ali srčni spodbujevalnik. Če ima takšne težave ali spodbujevalnik, potem morda EMG ne bo mogoče opraviti. 

 

Pred pregledom je dobro, da se pacient:

  • izogiba kajenju vsaj tri ure pred pregledom;
  • prej oprha ali skopa ter tako odstrani vsa odvečna olja s svoje kože;
  • obleče v udobna oblačila, ki ne ovirajo predela, ki ga bo zdravnik pregledal. Morda se bo moral pacient preobleči v bolniško haljo, ki bo omogočala lažji pregled.

Sama preiskava, ki poteka v nevrofiziološkem laboratoriju pod vodstvom zdravnika specialista, pomaga pa mu nevrofiziološki asistent, je sestavljena iz dveh delov: testa prevodnosti živcev in igelne EMG preiskave.

 

 

Preiskava prevodnosti živca z elektrodami meri moč in hitrost električnih impulzov, medtem ko potekajo po živcih. Zdravnik bo meritveno elektrodo nalepil na kožo nad živcem ali živci, ki so predmet preiskave. Drugo elektrodo pa bo prilepil približno 20 milimetrov stran. Ta elektroda oddaja nizkonapetostne električne šoke, ki aktivirajo živec. Snemalna elektroda med prehodom skozi živec zazna električni impulz in odziv prenese na računalniški monitor. 

 

Ko je preiskava zaključena, bo zdravnik odstranil elektrode. Potem sledi igelni EMG. Zdravnik najprej z antiseptikom očisti prizadeti del, potem pa senzorje, ki so v tem primeru igelne elektrode, vbode naravnost v mišično tkivo. 

 

Igelni EMG-test meri, kako dobro se prizadeta mišica odziva na električne impulze. Iglice zaznajo električno aktivnost v mišicah med mirovanjem in krčenjem, električna aktivnost mišice pa je potem vidna na osciloskopu (monitorju, ki prikazuje električno aktivnost v obliki valovanja). Uporabi se lahko tudi zvočni ojačevalec, s pomočjo katerega se sliši električno aktivnost. Zvok ob krčenju mišice se navadno lahko sliši kot toča na pločevinasti strehi.

 

V obeh delih elektromiografije elektrode pošiljajo majhne električne signale živcem. Računalnik te signale pretvori v grafe ali številčne vrednosti, ki jih potem zdravnik poveže v diagnozo. Celoten pregled taja med 30 in 60 minut.

 

Zdravnik bo najverjetneje rezultate preiskave skupaj s pacientom pregledal takoj po koncu postopka. Če so mišice zdrave, bo EMG test zaznal le malo električne aktivnosti, ko je mišica v mirovanju.

 

Če bo EMG pokazala kakršnokoli električno aktivnost v mirujoči mišici, potem gre najverjetneje za:

  • poškodbo mišice ali
  • bolezensko stanje, ki vpliva na delovanje živcev, povezanih z mišico, ali
  • vnetje, ki ga je povzročila poškodba.

Na podlagi izvidov se zdravnik s pacientom pogovori o tem, ali so potrebni še kakšni dodatni testi oziroma kako težavo zdraviti.

 

Ali je strah pred EMG upravičen?

Elektromiografija je najmanj invazivna preiskava, oba dela preiskave, tako igelni test kot test z elektrodami, pa zagotovita koristne informacije, ki zdravnikom pomagajo določiti lokacijo in obseg poškodb mišic in/ali živcev.

 

Pacienti pogosto vprašajo, ali je EMG preiskava boleča. Resnica je, da sta oba postopka lahko nekoliko neprijetna. Zlasti na predelu, kjer je bila opravljena preiskava, je lahko nekaj dni še prisotna rahla bolečina. Navadno pa pacienti obe preiskavi prestanejo brez uporabe sredstev proti bolečinam, zato je strah popolnoma odveč.


Sabina Leskovec
Sabina Leskovec
Sabina Leskovec se že več kot 15 let kali v novinarskih vodah. Vedno na lovu za novostmi, zanimivimi ljudmi, zgodbami, dogajanjem doma in po svetu. Članica ekipe portala ČakalneDobe.si.

Članek izraža stališča avtorja, in ne nujno stališča uredništva portala ČakalneDobe.


Preberite tudi

Fizioterapevt in fiziater: Kakšna je razlika?
Fizioterapevt in fiziater: Kakšna je razlika?
Fizioterapija in ortopedija
Partnerska vsebina
Zdravstvo

Če imamo bolečine v sklepih, križu ali mišicah, obiščemo fiziatra oziroma fizioterapevta. Kakšna je razlika med njima in kdaj se napotimo k enemu ali drugemu? Kaj je pravzaprav delo fiziatra in kaj fizioterapevta?

Hernija diskusa: Kaj narediti, ko nas zaboli?
Hernija diskusa: Kaj narediti, ko nas zaboli?
Fizioterapija in ortopedija
Partnerska vsebina

Hernija diskusa ali hernija medvretenčne ploščice se pojavi kot močna bolečina, običajno v križnem delu hrbtenice, ki seva v spodnje okončine. Kaj narediti in na koga se obrniti, ko so bolečine prehude? Z nami je svoje strokovno znanje delil tudi dr. Matevž Gorenšek, dr. med., specialist ortopedske kirurgije iz ambulante Zdravje AS in sanatorija MD Medicina.

POGREŠATE ŠE KAKŠNE VSEBINE?

Uredništvo portala ČakalneDobe.si z veseljem prisluhne vašim željam. Če na portalu še ni objavljene vsebine, ki vas zanima, nam jo lahko predlagate s klikom na gumb.

Predlagajte vsebine

ZAPRI ×