Osrednji cilj komunikacije je prenos idej, misli in čustev. Čeprav so raziskovalci pokazali, da lahko naučijo različne živalske vrste razumevanja nekaterih besed in preprostih stavkov, človeška komunikacija presega le enostavno povezovanje besed in njihovega pomena. Človeška komunikacija niso le povezave med besedami in njihovim pomenom, ampak omogoča komuniciranje neoprijemljivih stvari – sporočanje naših misli, pogledov, prepričanj, čustev in želja.
Z učinkovito komunikacijo lahko vzpostavimo nadzor nad situacijo (na primer povemo, da smo lačni), se aktivno vključimo v socialne situacije (se družimo z drugimi) in delimo svoje misli. Če smo pri tem neuspešni, je to lahko zelo frustrirajoče. Zato predvsem otroci, ki imajo težave z besednim sporočanjem, to poskušajo pogosto izraziti z vedenjem, ki pa je lahko moteče.
Verbalni jezik je tista oblika komunikacije, ki je najpogostejša in ki ji namenjamo največ pozornosti. Vendar ne smemo zanemariti nebesednega jezika ter alternativnih oblik komunikacije, ki so razvite posebej za tiste, ki imajo težave z besednim sporočanjem. S poznavanjem nebesedne komunikacije izpopolnimo svoj način komuniciranja, s poznavanjem drugih oblik alternativne komunikacije pa lahko pomagamo posameznikom s komunikacijskimi težavami.
Podporna in nadomestna komunikacija (PINK)
PINK zajema uporabo:
- komunikacijskih kanalov brez pripomočkov (geste, mimika in znakovni jezik)
- komunikacijske pripomočke (posebej razvita orodja, naprave, simbole, natisnjene besede ali slike)
Komunikacijske kanale brez pripomočkov uporabljamo kot podporo besedni razlagi – ko z gestami z rokami ponazorimo, kako velika je bila pica, ki smo jo pojedli, ali ko z obrazno mimiko sporočimo, da smo nad situacijo presenečeni. Komunikacijski kanali s pripomočki so posebej razviti za posameznike:
- ki ne govorijo,
- imajo zakasnel ali nerazumljiv govor,
- ponavljajo le določene fraze,
- imajo zelo omejen besedni zaklad in težko komunicirajo z drugimi.
Alternativni komunikacijski sistemi se ne uporabljajo le za sporočanje, kaj posameznik želi, ampak omogočajo tudi boljše razumevanje drugih.
Pomen uporabe komunikacijskih kanalov brez pripomočkov
Za učinkovitejšo komunikacijo bi morali biti vsi bolj pozorni na nebesedno govorico. Ta ne pomaga le posameznikom s težavami v besednem izražanju, ampak vsem, ki želijo čim bolj jasno in hitro prenesti svoje sporočilo. Pri komunikaciji v živo in prek videa je dobro, da se zavedamo, kakšno moč ima naša neverbalna komunikacija. Očesni stik, mimika in kretnje lahko pomembno vplivajo na vsebino povedanega ter na ustvarjanje vtisa na sogovorca.
Vloga očesnega stika
V običajnem pogovoru ohranjamo očesni stik s svojim sogovornikom približno 61 odstotkov časa (Argyle & Cook, 1976). Očesni stik je zelo pomemben, saj vpliva na ohranjanje pozornosti, spomin, prvi vtis ter igra pomembno vlogo pri vzpostavljanju zaupanja.
Z očesnim stikom usmerjamo pozornost. S pogledom lahko sogovorcu pokažemo, o čem govorimo. Če na primer pojasnjujemo, da vidimo na sobni rastlini uši, in hkrati usmerimo pogled v fikus, je takoj jasno, o kateri rastlini govorimo.
Očesni stik prav tako vpliva na pomnjenje vsebine pogovora. Raziskovalci v Združenem kraljestvu so pokazali, da so si poslušalci zapomnili več, ko je govorec vzdrževal očesni stik, kot takrat, ko očesnega stika ni bilo (Fullwood in Doherty-Sneddon, 2006).
Naše vzpostavljanje očesnega stika med pogovorom lahko vpliva na to, kako nas sogovorci zaznavajo. Raziskave kažejo (Kleinke, Bustos, Meeker, in Staneski, 1973), da ocenjujemo sogovorce, ki vzpostavljajo manj očesnega stika med pogovorom, kot manj pozorne, sproščene in privlačne. Če pa govorci vzpostavljajo več očesnega stika, jih ocenjujemo kot bolj iskrene.
Vloga mimike in kretenj
Uporaba kretenj lahko pomembno vpliva na naše pomnjenje vsebine pogovora in priklica znanja. Sporočilo, ki ga spremljajo kretnje, naj bi si zapomnili bolje kot sporočilo brez njih. Kretnje prav tako pomagajo pri razumevanju matematičnih konceptov in konceptov v fiziki. Morda se spomnite geste, s katero se ponazarja, v katero smer teče električni tok v tuljavi?
Znakovni jezik
Znakovni jezik je vrsta komuniciranja, pri kateri se uporabljajo roke, obrazna mimika in gibanje telesa. Uporabljajo ga predvsem gluhi in gluhonemi; zanje je to jezik sporazumevanja. Vsaka država ima svoj specifični znakovni jezik, ki je poimenovan po državi (slovenski znakovni jezik, ameriški znakovni jezik – American Sign Language, angleški znakovni jezik – British Sign Language).
Vir: https://www.znakovnijezik.si/znakovni-jezik
Komunikacija s pripomočki
Komunikacija s pripomočki se najpogosteje predstavi posameznikom, ki imajo težave z besednim izražanjem že v otroštvu. Takšna komunikacija otrokom pomaga pri razvijanju besednega govora, lahko pa ga tudi nadomesti z alternativno obliko komuniciranja. Ker želimo z uporabo podporne in nadomestne komunikacije olajšati komuniciranje ter otroku omogočiti nadzor na okoljem, tako spreminjamo tudi moteče vedenje. V nadaljevanju opisujem dve metodi komunikacije s pripomočki, vendar lahko glede na specifičnost težav pri komunikaciji najdemo tudi veliko drugih metod.
Metoda PECS (Picture Exchange Communication System)
Metoda PECS je ena najbolj raziskanih in preverjenih komunikacijskih metod s sličicami. Otrok se po vnaprej določenih pravilih in postopkih nauči uporabljati sličice za izražanje želja, sestavljanje stavkov, komentiranje in odgovarjanje na vprašanja. Ob tem se nenehno tudi spodbuja otrokov govor. PECS lahko potem otrok uporablja doma, v vrtcu, šoli, torej povsod, kjer ima željo po sporazumevanju. Vendar učenje pravil in postopkov uporabe metode PECS lahko otrok usvoji le z osebami, ki so usposobljene za njeno pravilno uporabo.
Vir: http://avtizem-skoljke.org/slicice.htm
Metodo PECS sta leta 1985 razvila psiholog Andrew Bondy in logopedinja Lori Frost iz ZDA. Najprej je bila namenjena predvsem otrokom z motnjo avtističnega spektra, ki so imeli težave z besednim izražanjem, danes pa jo uporabljajo širše. Raziskave kažejo, da ta metoda pomaga pri komunikaciji otrokom s posebnimi potrebami, Downovim sindromom, osebam s cerebralno paralizo, osebam z motnjami vida in/ali sluha in deklicam z Rettovim sindromom (glej tudi Jelenc in Korošec, 2020). PECS ne vpliva le na komuniciranje, ki postane učinkovitejše, ampak tudi izboljšuje govorni razvoj in lajša težavno vedenje.
Moj komunikator
To je brezplačna aplikacija, ki so jo razvili na OŠ Milke Šobar v Črnomlju. Omogoča govorno sporazumevanje osebam z motnjami v gibalnem in duševnem razvoju, po možganskih poškodbah ali osebam z motnjo avtističnega spektra, ki se ne morejo učinkovito besedno izražati. Aplikacija je namenjena za uporabo vsem ne glede na predhodno izobrazbo ali usposabljanje.
Moj komunikator vsebuje vnaprej pripravljene knjižice za osnovne teme pogovora (počutje, vreme, v mestu in podobno), ki vsebujejo gradnike, sestavljene iz slike in zvoka. Uporabnik s pomočjo klikanja osnovne elemente združuje v povedi, ki se predvajajo oziroma izpišejo na mobilnem telefonu ali tabličnem računalniku. S tem uporabnik svoje potrebe sporoča drugim ali pa si jih samo shranjuje v mapo Priljubljene in si s tem skrajša čas komunikacije. Možen je tudi vnos svojih slik in zvokov, ki jih uporabnik hrani v mapi Moja knjižnica, in tako vsebino prilagodi svojim potrebam.
Zaključek
Če nastopijo težave z govorom in socializacijo, vidimo, da imamo veliko načinov, kako posameznikom pomagati. Najbolje je, da se v takšnih primerih povežemo z logopedi, ki nam bodo pomagali oceniti izbiro ustrezne podporne in nadomestne komunikacije.
Če želimo le izboljšati svojo komunikacijo, je pomembno, da smo pozorni na svoje kretnje, geste in mimiko obraza.
Viri in literatura
- Argyle, M., & Cook, M. (1976). Gaze and mutual gaze.
- Bohannon, L. S., Herbert, A. M., Pelz, J. B., & Rantanen, E. M. (2013). Eye contact and video-mediated communication: A review. Displays, 34(2), 177–185.
- Church, R. B., Garber, P., & Rogalski, K. (2007). The role of gesture in memory and social communication. Gesture, 7(2), 137–158.
- Fullwood, C., & Doherty-Sneddon, G. (2006). Effect of gazing at the camera during a video link on recall. Applied Ergonomics,37(2), 167–175.
- Jelenc, N., & Korošec, B. (2020). Učinkovitost uporabe komunikacije z izmenjavo slik (pecs) kot strategije nadomestne in dopolnilne komunikacije pri otrocih z motnjami v razvoju-pregled literature. Rehabilitation/Rehabilitacija, 19.
- Jurišić, B.D. (2012). Podporna in nadomestna komunikacija je za nekatere med nami edina možnost. Naš zbornik, 45, 2: 3–15.
- Kleinke, C. L., Bustos, A. A., Meeker, F. B., & Staneski, R. A. (1973). Effects of self-attributed and other-attributed gaze on interpersonal evaluations between males and females. Journal of experimental social Psychology, 9(2), 154–163.
- Sulzer-Azaroff, B.; Hoffman, A. O.; Horton, C. B.; Bondy, A.; Frost, L. (2009). The Picture Exchange Communication System (PECS): What Do the Data Say?. Focus on Autism and Other Developmental Disabilities, 24(2), 89–103. doi:10.1177/1088357609332743
