Kako poteka pregled pri tirologu?

Na pregled pri tirologu nas osebni zdravnik napoti ob sumu na motnjo delovanja ščitnice oz. obščitnic in/ali sumu na tvorbo v tej žlezi. Za prvi pregled v specialistični tirološki ambulanti potrebujemo napotnico.

Tirolog je specialist za obravnavo in zdravljenje bolezni ščitnice in obščitnic. O nalogah in delovanju ščitnice ter  znakih bolezni si lahko preberete tudi v članku o tej žlezi.

Pregled pri tirologu

Pregled pri tirologu zajema usmerjen pogovor, klinični in ultrazvočni (UZ) pregled ščitnice ter določitev ravni hipofiznega hormona TSH, ščitničnih hormonov in ščitničnih avtoprotiteles (protitelesa, usmerjena proti lastnim celičnim sestavinam) v krvi. 

Pacient na pregled prinese izvide morebitnih predhodnih pregledov ščitnice kot tudi morebitne izvide ravni ščitničnih hormonov T3 (trijodtironin) in T4 (tiroksin) ter TSH (»thyroid stimulating hormone« oz. tirotropin). Po potrebi zdravnik pacienta napoti na nadaljnje preiskave.

Pogovor s tirologom

Med pogovorom tirologa med drugim zanimajo naslednji podatki, na katere se pred obiskom lahko pripravite:

• So bolezni ščitnice oz. obščitnic prisotne v družini (družinska anamneza)?
• Imate pridružene kronične ali avtoimunske bolezni?
• Lahko opišete sedanje težave: simptomi in znaki. 
• Ali ste nedavno imeli kirurške posege na vratu?
• Ste nedavno imeli obsevanja (rentgen, MR, druge radiološke preiskave) na predelu vratu?
• Ste se v preteklosti zdravili z radiojodom?
• Seznam zdravil, ki jih redno jemljete ali ste jih do nedavnega redno jemali?
• Ste alergik? Katere alergije vas pestijo?
• Ste noseči ali ste pred kratkim rodili?

Klinični pregled pri tirologu

Pogovoru sledi klinični pregled. Ker ščitnični hormoni vplivajo na presnovo skoraj vseh telesnih tkiv, so tudi znaki vidni na več organskih sistemih. Tako lahko tirolog med pregledom ugotovi spremembe v vitalnih funkcijah (krvni tlak, srčni utrip, frekvenca dihanja, telesna temperatura), na koži in nohtih te vitalnih organih, kot so pljuča in srce. Poseben poudarek je na pregledu ščitnice.

Tirolog pogleda predel ščitnice v normalnem položaju glave, pri zvrnitvi glave nazaj in med požiranjem. Normalne ščitnice navadno s prostim očesom ne vidimo. Kadar je ščitnica povečana, govorimo o golši. Če je zelo povečana, s svojo prostornino lahko pritiska na sapnik in požiralnik, povzroča piskanje med vdihom ter motnje požiranja.

Zdravnik ščitnico in vratne bezgavke potipa, s čimer poskuša oceniti njeno velikost, premakljivost ter konsistenco struktur. Prav tako mora ščitnico poslušati s stetoskopom. Ščitnica je namreč dobro prekrvavljena žleza in ob povečanem delovanju se prekrvljenost poveča do te mere, da slišimo oz. občutimo šumenje in brnenje nad žlezo.

UZ ščitnice

Pri prvem pregledu v tirološki ambulanti se kot dopolnitev kliničnemu pregledu opravi UZ ščitnice pri vseh bolnikih z vozličem v ščitnici in vedno pri sumu na raka ščitnice. Posebna priprava nanj ni potrebna. Pacient se uleže na mizo, vrat mora biti prost in glava pomaknjena rahlo nazaj. Preiskava je hitra, neboleča in nenevarna (tudi za noseče in doječe ženske). 

Zdravnik na kožo nad žlezo nanese gel, nato prisloni sondo in s pomočjo odboja UZ valov natančneje oceni velikost, volumen in strukturo žleze ter njeno prekrvljenost. S pomočjo UZ se odkrijejo morebitne ciste, kalcinacije in tvorbe. Vozliči oz. nodusi  v  ščitnici  so  pogosti,  rak  pa  je redek.  Približno  pet do  deset odstotkov vozličastih sprememb je malignih.

Ob sumljivih spremembah na žlezi po kliničnem pregledu in UZ ščitnice oz. če sprememba raste, se lahko zdravnik odloči še za tankoigelno biopsijo. Pod nadzorom UZ se tanko iglo vbode v sumljiv predel žleze in pridobi vzorec s posrkanjem delcev tkiva oz. celic. 

Preiskava je zmerno invazivna, na mestu vboda lahko za kratek čas nastopi bolečina. Patolog, specializiran za bolezni ščitnice, pod mikroskopom pogleda vzorec posrkanih celic in poda mnenje o stopnji malignosti tvorbe oz. diagnozo nekega drugega ščitničnega obolenja. V primeru maligne narave tvorbe se preiskovanca napoti h kirurgu, ob sumu na malignom ali potrjeni maligni spremembi se opravi še UZ vratnih bezgavk.

Določitev ravni ščitničnih hormonov

Pomemben del pregleda v tirološki ambulanti je tudi določitev ravni ščitničnih hormonov T3 in T4 ter hipofiznega hormona TSH v venski krvi. Osnovna preiskava je določanje TSH. Normalna vrednost TSH pomeni normalno delovanje ščitnice. 

Pri hipertirozi (prekomernem delovanju žleze) so vrednosti T3 in T4 povišane, medtem ko so vrednosti TSH lahko glede na vzrok znižane (razen določenih izjem). Za hipotirozo (nezadostno delovanje žleze) so značilne znižane vrednosti T3 in T4, TSH pa glede na vzrok oz. motnjo zvišan (razen določenih izjem). V primeru suma na avtoimunsko bolezen ščitnice (kot sta pogosti Basedowova bolezen (bazedovka) in Hashimotov tiroiditis) se določijo tudi koncentracije avtoprotiteles. Ob sumu na maligno obolenje ščitnice se v krvi določajo tumorski označevalci.

Scintigrafija ščitnice je slikovna preiskava, ki nam poleg podatkov o strukturi žleze prikaže tudi funkcijo. Preiskava je namenjena nadaljnji obravnavi v primeru odkritja vozličev v žlezi, po kirurški odstranitvi ščitnice ali v primeru suma na tkivo, ki se ne odziva na zunanje dražljaje (avtonomnega tkiva). Na preiskavo niso potrebne posebne priprave, le zdravil za zdravljenje bolezni ščitnice ali hrane, bogate z jodom, ni priporočljivo zaužiti pred preiskavo, saj lahko vplivajo na izvid.

Preiskava je neboleča in poteka pet do deset minut. V telo se vnese radioaktivni označevalec v majhnem odmerku, ki se v ščitnici kopiči in nam s tem pokaže lokacijo ter intenzivnost bolezenskega dogajanja. Radioaktivni označevalec se v telo navadno vnese skozi žilo na roki. Med preiskavo preiskovanec leži na mizi. Posebna kamera (gama kamera) zazna, kje in kako intenzivno se je radioaktivni označevalec nakopičil. Kljub temu da preiskovanec prejme radioaktivno sevanje, je prejeta doza sevanja majhna in primerljiva s prejeto dozo sevanja pri rentgenski preiskavi. Po preiskavi je pacient še nekoliko radioaktiven do naslednjega dne, a to ne predstavlja nevarnosti za njegove bližnje. Pri nosečnicah in doječih materah je preiskava kontraindicirana.

Po potrebi tirolog opravi dodatne biokemične in hematološke preiskave, elektrokardiogram (EKG), rentgensko slikanje sapnika in požiralnika, CT (računalniško tomografijo) ter MR vratu (magnetno resonanco). Specialist tirolog po opravljenem pregledu in preiskavah napiše izvid z mnenjem o morebitnih dodatnih diagnostičnih preiskavah oz. zdravljenju bolezni.

Zdravljenje bolezni ščitnice

Po postavljeni diagnozi se tirolog skupaj s pacientom odloči za način zdravljenja. Večina pacientov z boleznimi ščitnice se zdravi z zdravili.

Čezmerno delovanje ščitnice oz. hipertiroidizem zdravimo z zdravili, radioaktivnim jodom ali kirurško. Zdravila za zdravljenje čezmernega izločanja ščitničnih hormonov se imenujejo tirostatiki in zavirajo tvorbo ščitničnih hormonov. Zaužijejo se v več odmerkih dnevno v obliki tablet. Stranski učinki so večinoma blagi (rdečica, bolečine v sklepih), redkeje pride do pomanjkanja belih krvnih celic in s tem zapletov ob okužbi.

Ob rednem jemanju zdravil sta priporočljiva počitek kot tudi izogibanje telesnim in duševnim naporom do ustalitve ravni ščitničnih hormonov. Zdravnik lahko dodatno predpiše še zdravila za umiritev srčnega utripa.

Če se vrednosti ščitničnih hormonov ne vrnejo na normalno raven ali se bolezen ponovi, se hipertirozo lahko zdravi v specializiranih ustanovah z radioaktivnim jodom. Gre za uveljavljeno obliko zdravljenja povečane ščitnice, kjer se z radiojodom zmanjša volumen žleze. Kljub morebitnim pomislekom glede varnosti je treba poudariti, da je sevanje kratkega dometa. To pomeni, da deluje lokalno v ščitnici in ne vpliva na druga telesna tkiva. Absolutno je kontraindicirano pri nosečnicah in doječih materah. Prav tako radioaktivni jod ne predstavlja povišanega tveganja za pojav raka pozneje v življenju. Ob sumu na tumor ščitnice ali če je ta zelo povečana, pride v poštev kirurška odstranitev dela ali celotne ščitnice (tiroidektomija). Cilj zdravljenja je doseči hipotirozno stanje, saj je tega veliko lažje zdraviti.

Nezadostno delovanje ščitnice oz. hipotiroidizem zdravimo s tabletami tiroksina vsak dan zjutraj na tešče, sprva z nižjimi, nato višjimi odmerki. Bolniki morajo zdravila jemati vse življenje, njihove kontrole pa vodijo osebni zdravniki. Jemanje tiroksina je tudi med nosečnostjo popolnoma varno. L-tiroksin bolnik zaužije na tešče, 30 minut pred zajtrkom (ali zvečer na prazen želodec, tri ure po zadnjem obroku).Zaužije ga le z navadno vodo ali brez vode. Celodnevni odmerek L-tiroksina zaužije naenkrat.

Za zdravljenje raka ščitnice obstajajo različne metode. Na odločitev vplivajo določeni dejavniki, kot so starost bolnika, tip raka in stadij bolezni. Zdravljenje je najpogosteje kirurško z delno ali popolno odstranitvijo ščitnice in/ali pripadajočih bezgavk. Individualno glede na bolnika in njegovo bolezen se lahko skupina zdravnikov odloči še za pred- ali pooperativno obsevanje, zdravljenje z radiojodom, kemoterapijo ali biološka zdravila. V določenih izjemah in ob nizkem tveganju se lahko bolnika le spremlja z rednimi kontrolami.

Kontrolni pregled pri tirologu

Bolnika s stabilno kronično boleznijo ščitnice spremlja osebni zdravnik, ki ima možnost posvetovanja s tirologom. Zdravljenje hipertiroze z zdravili v povprečju traja devet mesecev. 

Kontrole se vrstijo večkrat letno in tudi po zaključku zdravljenja je treba bolnike spremljati, saj se bolezni ščitnice po zdravljenju z zdravili pogosto ponovijo. Zdravljenje hipertiroze z radioaktivnim jodom je v 90 odstotkih dokončno, kar pomeni, da se težave z visoko stopnjo verjetnosti ne bodo več ponovile. Hipotirozo zdravimo s tabletami tiroksina, ob zadostnem nadomeščanju zadošča kontrola TSH enkrat letno pri osebnem zdravniku. Zdravljenje je trajno. Pri nosečnicah in doječih materah obstajajo določene posebnosti pri zdravljenju in pogostosti kontrolnih pregledov, zato ob morebitni nosečnosti ali začetku dojenja obvestite osebnega zdravnika. Večino bolnikov z rakom ščitnice je vabljenih na kontrolo enkrat letno.