Ščitnica je endokrina žleza (izloča hormone v kri), ki leži v spodnjem delu vratu, spredaj pred sapnikom. Ima pomembno vlogo pri uravnavanju presnove in številnih fizioloških procesov. V obdobju razvoja ima tudi ključno vlogo v rasti in razvoju možganov. Novorojenčkom v krvi s presejalnim testom preverimo ravni ščitničnih hormonov, saj njihovo pomanjkanje lahko vodi v duševni in telesni zaostanek v razvoju. Ščitnica skupaj z obščitničnimi žlezami sodeluje tudi pri uravnavanju ravni kalcija in fosfatov v krvi.
Ščitnica in njeni hormoni
Ščitnica tvori in izloča ščitnična hormona T3 (trijodtironin) in T4 (tiroksin). Poimenovana sta po številu atomov joda, ki jih imata vgrajene v svoji molekuli. Za tvorbo hormonov je torej ključen vnos joda. Odrasla oseba naj bi dnevno s prehrano zaužila 150 mikrogramov, noseče ženske in doječe matere pa imajo zaradi pomembne vloge ščitničnih hormonov pri razvoju ploda oziroma dojenčka večje dnevne zahteve, in sicer 200 mikrogramov.
V Sloveniji že nekaj desetletij kuhinjski soli preventivno dodajamo jod. V žlički soli (ki je priporočena dnevna količina soli) je približno 400 mikrogramov joda, torej pri priporočljivem dnevnem vnosu soli vnesemo v telo tudi dovolj joda. Nezadosten vnos joda je možen pri manj slani ali celo neslani prehrani in pri čezmernem uživanju jodnih pripravkov oziroma določenih zdravil.
Da bi se pomanjkanju joda v telesu izognili, svetujemo uporabo jodirane soli v prehrani. Če je prehrana manj slana ali neslana oziroma se uporabljajo soli brez dodanega joda (na primer himalajska kamena sol), je treba zaužiti druge vire, kot so mlečni izdelki, jajca in morski sadeži.
Jod iz zaužite hrane se v prebavilih absorbira in po krvi pripotuje v ščitnico. Tisti, ki se ne kopiči v ščitnici, se izloči iz telesa z urinom. Prav v urinu lahko spremljamo raven joda in morebiten presežek oziroma primanjkljaj.
Izločanje ščitničnih hormonov narekujeta glavni žlezi v telesu, hipotalamus in hipofiza. Hipotalamus in hipofiza z izločanjem hormonov TRH (thyrotropin-releasing hormone oziroma tiroliberin) in TSH (thyroid stimulating hormone oziroma tirotropin) uravnavata delovanje ščitnice. V normalnih okoliščinah zavirata čezmerno delovanje ščitnice in spodbujata ob nezadostnem delovanju.
Motnje v delovanju ščitnice
Bolezni ščitnice in z njimi povezane motnje v njenem delovanju so pogoste in najpogostejše v ženski populaciji. Gre za široko skupino različnih motenj v delovanju ščitnice, od avtoimunskega in infekcijskega vnetja do tumorskih sprememb. Najpogosteje se bolezni ščitnice pokažejo s sindromoma hipotiroze in hipertiroze.
Hipertiroza
Hipertiroza oziroma hipertiroidizem označuje povečano tvorbo ščitničnih hormonov, posledično je presnova pospešena. Vzroki so različni. Najpogosteje gre za čezmerno stimulacijo žleze v okviru avtoimunske bolezni (Basedowova bolezen ali bazedovka) ali pa avtonomno tkivo ščitnice (tkivo, neodvisno od zunanjih dražljajev). Redkeje je posledica preobremenitve z jodom, jemanja določenih zdravil ali genskih bolezni.
Klinična slika je odvisna od hitrosti nastanka in trajanja hipertiroze, od starosti bolnika, pridruženih bolezni ter zdravil, ki jih prejema.
Ker ščitnični hormoni vplivajo na presnovo skoraj vseh telesnih tkiv, so simptomi in znaki hipertiroze odraz pospešene presnove večine organov:
- občutek razbijanja srca oziroma nerednega utripa, pospešen utrip
- nenadna izguba teže (hujšanje)
- potenje, fina tresavica okončin
- slabša telesna zmogljivost, bolečine v prsih
- pospešeno dihanje
- pogosto odvajanje blata zaradi pospešene peristaltike
- topla in vlažna koža zaradi čezmernega znojenja
- lasje so tanki in čezmerno izpadajo
- nemir, razdražljivost, slaba koncentracija, nespečnost
- motnje menstrualnega cikla
- poslabšanje oziroma iztirjenje pridružene kronične bolezni
- izbuljenost oči (pri Basedowovi bolezni oziroma bazedovki)
Hipotiroza
Pri hipotirozi oziroma hipotiroidizmu gre za pomanjkanje ščitničnih hormonov in upočasnjeno presnovo večine telesnih tkiv. Je pogostejša od hipertiroze, njena pojavnost narašča še posebej s starostjo. V našem okolju je najpogosteje posledica avtoimunske bolezni (Hašimotov tiroiditis), operacije ščitnice in poporodnega obdobja. Hipotiroza zaradi pomanjkanja joda je redka.
Simptomi in znaki hipotiroze so običajno nespecifični, zato jih težko prepoznamo. Odražajo upočasnjeno bazalno presnovo večine organov:
- brezvoljnost, utrujenost, zaspanost, občutljivost na mraz, znaki depresije
- upočasnjen govor
- normalen ali upočasnjen srčni utrip
- upočasnjeno dihanje
- porast teže
- zaprtje zaradi upočasnjene peristaltike
- hladna suha koža
- zabuhlost obraza
- lasje so tanki in čezmerno izpadajo
- motnje menstrualnega cikla
Eden možnih znakov težav s ščitnico je tudi prisotnost golše, ki označuje povečanje velikosti ščitnice. To lahko vidimo oziroma tipamo kot izboklino in/ali oteklino na spodnjem delu vratu. Golšo lahko najdemo pri različnih obolenjih ščitnice in celo pri normalnih ravneh ščitničnih hormonov (ob povečanju telesne teže ali drugih vzrokih). Pozorni moramo biti predvsem, če se golša pojavi nenadoma ali se njena velikost spreminja neodvisno od teže. Sprva je golša lahko le manjša izboklina, z rastjo pa povzroča nelagoden občutek tujka. Lahko tudi pritiska na sapnik in požiralnik ter povzroča občutek dušenja ter piskanje med vdihom oziroma motnje požiranja.
Ščitnica lahko tudi boli. Najpogostejša vzroka za bolečo ščitnico sta vnetje ščitnice ali tiroiditis zaradi virusne okužbe zgornjih dihal ali bakterijske okužbe ter krvavitev v ščitnico.
Rak ščitnice
Rak ščitnice predstavlja skupek celic, ki nenadzorovano rastejo in izločajo ščitnične hormone. Rak ščitnice je zelo redek, smo pa vedno bolj uspešni pri njegovem zgodnjem odkrivanju. Na leto odkrijemo približno 200 novih bolnikov z rakom ščitnice.
Najpogostejši dejavniki tveganja za nastanek raka ščitnice so izpostavljenost ionizirajočemu sevanju in rak ščitnice v družini. Večina odkritih tumorskih sprememb je benignih. Več kot polovica vseh malignih rakov odpade na papilarnega raka (poimenovan zaradi videza pod mikroskopom), ki ima hkrati tudi najboljšo prognozo. Večinoma se izrazi kot počasi rastoča, neboleča oteklina ali zatrdlina na vratu. Bezgavka na isti strani je lahko povečana. Z rastjo in lokalnim vdiranjem v sosednja tkiva povzroča podobne težave kot golša – motnje požiranja, hripavost, občutek dušenja. V primeru oddaljenih zasevkov se pojavijo simptomi in znaki na skeletu in dihalih.
Kdaj po pomoč?
Motnje delovanja ščitnice oziroma zatrdline na vratu se razvijajo počasi in ne bolijo, zato prvih simptomov in znakov tudi po več mesecev ali let pogosto ne opazimo. Zlasti pri starejših ljudeh se lahko pojavi le po en simptom motenega delovanja ščitnice. Bolezni ščitnice so mnogo pogostejše pri ženskah, tveganje se poveča pri zgodovini bolezni ščitnice v družini ali pridruženi avtoimunski bolezni. Če sami ali vaši bližnji opazite oziroma opazijo katerega od zgoraj omenjenih simptomov in znakov, kontaktirajte izbranega osebnega zdravnika za nadaljnjo obravnavo.
Diagnostika
Če opazite navedene simptome, se je treba zglasiti pri osebnem zdravniku, ki opravi pogovor (anamnezo) in klinični pregled. Ravni ščitničnih hormonov so podvržene nihanju, zato vas bo osebni zdravnik na odvzem krvi naročil med 10. in 16. uro, saj se takrat vrednosti TSH normalizirajo. Na preiskavo ni treba priti tešč. V osnovi se v krvi izmeri koncentracija TSH, če pride do odstopanj, se izmerita še T3 in T4. Če jemljete zdravila, ki vplivajo na vrednosti T3 in T4, vam bo osebni zdravnik svetoval glede prekinitve jemanja teh zdravil pred odvzemom. Osebni zdravnik se bo na podlagi pogovora, pregleda in laboratorijskih izvidov odločil o morebitni napotitvi k tirologu.
Zdravljenje in spremljanje
Hipertiroidizem zdravimo z zdravili, radioaktivnim jodom ali kirurško. Zdravila za zdravljenje čezmernega izločanja ščitničnih hormonov (tirostatiki) zavirajo tvorbo ščitničnih hormonov. Zdravnik lahko dodatno predpiše še zdravila za umiritev srčnega utripa. Če se vrednosti ščitničnih hormonov ne vrnejo na normalno raven ali se bolezen ponovi, se hipertiroza v specializiranih ustanovah lahko zdravi z radioaktivnim jodom.
Ob sumu na tumor ščitnice ali če je ta zelo povečana, pride v poštev kirurška odstranitev dela ali celotne ščitnice (tiroidektomija). Hipotiroidizem zdravimo s tabletami tiroksina vsak dan zjutraj na tešče do konca življenja. Bolnike z motnjami v delovanju ščitnice spremlja zdravnik družinske medicine, občasno pa so potrebne kontrole pri tirologu, ki po potrebi opravi še druge preiskave. Rak ščitnice se zdravi v specializirani ustanovi z različnimi metodami, od katerih je najpogostejša kirurška odstranitev.
