Demenca

Demenca je sindrom, ki ga večinoma povzroča kronična napredujoča možganska (nevrodegenerativna) bolezen, ta pa lahko nastane zaradi najrazličnejših vzrokov. Ne gre zgolj za pozabljivost, ampak se kaže na številnih ravneh človekovih najvišjih spoznavnih (kognitivnih) sposobnosti. V zadnjih letih med drugim zaradi staranja prebivalstva in številnih raziskav postaja vedno bolj pomembna tema.

Kaj poznamo pod imenom demenca?

Demenca je upad intelektualnih sposobnosti, ki jih je bolnik imel normalno razvite pred pojavom bolezni. Gre za tako imenovano sekundarno motnjo inteligentnosti. Posamezne sposobnosti slabijo, nekatere hitreje in močneje kot druge. Načeloma velja, da prej in huje nazadujejo najbolj zapletene in abstraktne sposobnosti inteligence. Najpogostejša je Alzheimerjeva bolezen, kjer se napačno zavite beljakovine postopoma odlagajo v možganih. Za demenco je značilno tudi zmanjšanje števila nevronov in njihovih povezav ter prisotnost nenormalnih sinaps. Na slikovnih preiskavah je vidna atrofija možganov.

Različne oblike demence

Glede na lokacijo prizadetih struktur lahko demence delimo na subkortikalne in kortikalne. 

Pri subkortikalnih demencah so prizadete strukture pod možgansko skorjo, denimo v bazalnih ganglijih (Parkinsonova bolezen, Huntingtonova bolezen), pri kortikalnih pa je prizadeta možganska skorja (denimo Alzheimerjeva bolezen). Kortikalne demence navadno povzročijo selektivne motnje spomina, miselni procesi načeloma niso upočasnjeni in motivacija je ohranjena. Pri subkortikalnih demencah so miselni procesi navadno upočasnjeni, bolnik lahko doživlja spremembe razpoloženja izraziteje kot upad intelektualnih funkcij, značilne so tudi motnje motorike (slabša koordinacija, tremor).

Prav tako jih lahko razdelimo na anteriorne (frontalna premotorična skorja) in posteriorne (parietalni in temporalni režnji) demence.

Pri anteriornih demencah (denimo frontotemporalna demenca, Huntingtonova bolezen) prevladujejo vedenjske spremembe, izguba socialnih zavor oziroma antisocialno vedenje. Pri posteriornih demencah (denimo Alzheimerjeva bolezen) prevladujejo motnje kognitivnih funkcij bolj kot vedenjske spremembe.

Zakaj nastane demenca?

Večina oblik demenc je napredujočih in stanje se postopoma slabša. Pomembno pa je prepoznati potencialno ozdravljive oziroma reverzibilne (presnovne, toksične, vnetne) oblike. Vzroke delimo v nekaj skupin:

• degenerativna obolenja osrednjega živčevja (okoli 70 %): Alzheimerjeva bolezen (okoli 60 %), bolezen difuznih Lewyjevih telesc (okoli 10 %), kombinacija Alzheimerjeve bolezni in bolezni difuznih Lewyjevih telesc, frontotemporalna demenca s parkinsonizmom, prionske bolezni (Creutzfeldt-Jakobova bolezen) in podobno
• možgansko-žilna obolenja (okoli 20 %): multiinfarktna demenca, subkortikalna ishemična vaskularna demenca, kronični subduralni hematom (izliv krvi med možganskimi opnami) in podobno
• vnetna obolenja osrednjega živčevja in okužbe: herpes simpleks virus, encefalitis, Lymska borelioza, AIDS, nevrosifilis in podobno
• toksični in metabolični vzroki: alkohol, hipotiroidizem, kronična jetrna encefalopatija, pomanjkanje vitamina B12, pomanjkanje tiamina (sindrom Wernicke-Korsakoff), zastrupitev s težkimi kovinami in podobno
• možganski tumorji, zasevki
• poškodba osrednjega živčevja: demenca pugilistika pri boksarjih

Pojavnost demence

Demenca se lahko pojavi v katerem koli obdobju življenja, njena pojavnost pa se veča s starostjo. Prevalenca Alzheimerjeve demence pri 80-letnikih je približno 20- do 25-odstotna. Dedne oblike se pojavijo tudi nekaj desetletij prej kot tako imenovane sporadične (nededovane) oblike. Ženske obolevajo pogosteje, kar je posledica njihove daljše življenjske dobe.

S podaljševanjem življenjske dobe v zahodnih državah pričakujemo, da bo število bolnikov z demenco še naraslo. Po nekaterih virih je v Sloveniji trenutno 25 tisoč oseb s to boleznijo.

Najpomembnejši dejavnik tveganja je torej starost. Ugotovljeno je bilo, da je tveganje za nastanek Alzheimerjeve demence večje tudi pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. Vpliv številnih okoljskih in demografskih dejavnikov še ni bil dokazan. Je pa bila potrjena povezava med pogostimi poškodbami glave pri boksarjih in demenco (demenca pugilistika).

Kako prepoznamo znake demence

Napredovanje nevrodegenerativnih sprememb v možganih vpliva na prisotnost simptomov in znakov. Odvisno je tudi od možganskega predela, kjer je prišlo do sprememb. Alzheimerjeva demenca je najpogostejša, zato na tem mestu opisujemo klinično sliko te oblike. Prvi znaki bolezni so nespecifični, bolniki jih lahko dolgo prikrivajo oziroma jih pripisujejo starosti. Začne se neopazno kot vsakdanja pozabljivost. Sprva je moten prehod kratkoročnih spominov v trajne, nato je lahko prizadet tudi dolgoročni spomin. Postopoma se pojavijo simptomi in znaki na številnih ravneh kognitivnih dejavnosti, poleg motnje pomnjenja tudi:

• upočasnjeni miselni procesi
• motnja (abstraktnega) mišljenja
• motnja govora: monoton govor, nekomunikativnost
• izguba spontanosti
• motena presoja in sprejemanje odločitev,
• motena sposobnost načrtovanja in organiziranja
• motnje računanja
• motnja motivacije, koncentracije
• motnja čustvovanja
• motnja orientacije v času in prostoru
• motnje spanja
• zmanjšane vidno-prostorske sposobnosti in motnja izvajanja naučenih veščin: postavljanje stvari na napačno mesto, težave z vožnjo
• motnje vedenja in osebnosti: razdražljivost, sumničavost, pomanjkanje socialnega vedenja, prepirljivost, čustvena labilnost, apatija
• depresija
• nesposobnost samostojne skrbi zase, neurejenost

Demenco je včasih težko razločiti od navadne pozabljivosti pri starostnikih. Prizadene pa številna področja kognicije, in ne le spomina. Bolnika motnja višjih spoznavnih funkcij ovira pri vsakodnevnih aktivnostih in zmanjšuje kakovost življenja. Pri napredovali bolezni postane bolnik nepremičen, ne zadrži blata in vode, treba ga je hraniti in ni sposoben smiselnega sporazumevanja. 

Določene zgoraj omenjene prehodne demence imajo hiter potek. Po nekaterih virih lahko pri Alzheimerjevi demenci od prvih simptomov do smrti mine približno 12 let (razpon od 2 do 20 let). Kljub zgodnji prepoznavi in ukrepom je napredovanje oziroma slabšanje bolezni neizogibno.

Kako diagnosticiramo demenco?

Prve simptome navadno opazi bolnikova okolica. Pogovor z bolnikom in svojci najprej opravi izbrani zdravnik, ki ob tem izvede okviren nevrološki pregled, kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (KPSS) in test risanja ure. S pogovorom in nekaterimi testi ugotavljamo stopnjo motenih kognitivnih funkcij in njihov vpliv na kakovost življenja. 

Osebni zdravnik tudi določa vrednost ščitničnih hormonov, vitamina B12 in folne kisline v krvi. Preiskave lahko pokažejo na reverzibilno demenco. Nato zdravnik bolnika napoti k psihiatru, ki po presoji svetuje oziroma napoti na dodatne preiskave (slikovno diagnostiko).

Diferencialno diagnostično pridejo v poštev druge nevrološke in psihiatrične bolezni (denimo depresija), zlasti v zgodnji fazi. Čeprav demenco potrdi psihiater, lahko dokončno diagnozo postavimo le na podlagi pregleda možganov po smrti.

Zdravljenje demence

Pri odločanju o zdravljenju demence je treba ugotoviti, ali gre morebiti za tako imenovano reverzibilno demenco oziroma demenco z jasnim vzrokom, ki ga lahko odpravimo. Pri ireverzibilnih demencah je potek napredujoč in zdravila za ustavitev oziroma ozdravitev (še) ni.

Na voljo so zdravila, ki lahko v zgodnjem poteku upočasnijo napredovanje Alzheimerjeve ali možgansko-žilne demence. Zgodnje odkrivanje je zato pomembno. Zdravila za upočasnitev napredovanja Alzheimerjeve demence spadajo v skupino inhibitorjev acetilholinesteraze (donepezil, rivastigmin, galantamin).

Ker gre pri Alzheimerjevi demenci za propad holinergičnih nevronov, zdravila zavirajo encim, ki razgrajuje acetilholin. Zato se zviša raven acetilholina v možganski skorji. Zdravljenje prekinemo, ko nima več učinka. Pri pridruženem depresivnem razpoloženju in psihičnih motnjah je pri nekaterih treba uvesti zdravila iz skupin antidepresivov in antipsihotikov.

Poleg zdravljenja demence je treba zdraviti tudi pridružene bolezni (povišan krvni tlak, sladkorna bolezen). Poleg farmakoloških sredstev pa je za bolnike pomembno tudi nefarmakološko zdravljenje (zdrav življenjski slog). Tudi pri že postavljeni diagnozi se bolnike spodbuja, da ostanejo čim dlje aktivni in se v okviru svojih zmožnosti ukvarjajo z interesnimi dejavnostmi. Pomembno je, da se bolniki učijo novih veščin in krepijo svoj spomin. S tem se kognitivne funkcije dlje časa ohranijo ali celo izboljšajo, napredovanje bolezni pa se upočasni. 

Preventiva nastanku bolezni demenca

Za preprečevanje demence lahko v določeni meri poskrbimo že sami. Pomemben je zdrav način življenja, vključno s prehrano, bogato z nenasičenimi maščobami, vitamini in minerali. Redna telesna aktivnost in izogibanje škodljivim razvadam prav tako delujeta preventivno. Intelektualno udejstvovanje, nenehno učenje novih veščin in ukvarjanje s hobiji so koristni za zmanjšanje tveganja za razvoj demence.