Kaj je alergija in kako nastane

Alergija je reakcija našega imunskega sistema na snovi, ki na večino ljudi ne vplivajo. Gre za reakcijo preobčutljivosti, ki se načeloma ne bi smela pojaviti. Snovi, ki lahko sprožijo alergično reakcijo, imenujemo alergeni.

Da pride do razvoja alergijske reakcije, mora oseba priti v stik s točno določeno snovjo, na katero je alergična. To pomeni, da se alergijski reakciji izognemo samo tako, da se izgodnemo stiku z alergenom.

Imunski sistem nas brani pred različnimi škodljivci in zato je nujno potrebno, da zna oz. zmore ločiti zunanje snovi od lastnih. Pri razvoju alergije pa pravzaprav pride do napake, ko se imunski sistem zmoti in napačno reagira na snov, ki ni škodljiva.

Simptomi alergije nastanejo, ko imunski sistem pride v stik z alergenom, proti kateremu so se v preteklosti razvila specifična protitelesa in specifični limfociti T. To pomeni, da je prvi stik z alergenom bolj počasen, ker telo potrebuje več časa, da odreagira.

Vzpostavi se imunski spomin, ob naslednjem srečanju z alergenom pa je alergijska reakcija hitrejša in burnejša. V telesu pride do vnetja, ki mu pravimo imunsko vnetje. Vsi simptomi in znaki so izključno posledica reakcije našega imunskega sistema.

Zakaj pride do te napake ni povsem jasno. Ena od razlag trdi, da se v otroštvu ne srečamo z dovolj velikim številom škodljivcem. Posledično se naše telo burno odzove tudi na neškodljive snovi.

Razdelitev alergij

Alergijske bolezni delimo na tiste, ki potekajo z mehanizmom takojšnje preobčutljivosti (s protitelesi IgE) in na tiste brez IgE. Poznamo še razdelitev alergijskih reakcij po Gellu in Coombsu, kjer alergije delimo na 4 tipe.

V krvi sicer obstaja več vrst protiteles oziroma imunoglobulinov. Pri alergijah brez IgE sodelujejo protitelesa IgG, ki so najbolj prisotni, in protitelesa IgM.

Pri alergijskih reakcijah tipa I, kjer sodelujejo IgE protitelesa, gre za mehanizem takojšnje preobčutljivosti. Do tega pride zaradi tvorbe specifičnih protiteles IgE, ki so usmerjena točno proti določeni snovi. Telo začne sprožati histamin iz mastocitov, ki so posebne celice v krvi in jih je največ v koži in sluznicah (nos, pljuča, prebavila). Do tipa reakcije I po Gellu in Commbsu pride pri alergijskih rinitisih, astmi in anafilaksiji.

Sproščanje histamina povzroči razširjenje krvih žil –  vazodilatacijo. Te postanejo bolj prepustne za tekočino, kar povzroči oteklino, sam histamin pa povzroči srbež in kihanje. V pljučih pride do skrčenja mišic – bronhokonstrikcije, kar pomeni da bolnik čuti oteženo dihanje in začne kašljati. Vse skupaj se lahko pokaže klinično s sliko lokalne alergijske reakcije ali generalizirane anafilaksije.

V tipu reakcije II in III sodelujejo protitelesa IgG in IgM. Protitelesa IgG se nanašajo na sekundarni imunski odziv, ki se proizvede pozneje kot protitelesa IgM, ki predstavljajo primarni imunski odziv. Primeri teh reakcij so preobčutljivost na zdravilo, kronična urtikarija in serumska bolezen. 

Tip reakcije IV je takoimenovana pozna preobčutljivost, za katero so odgovorni limfociti T, sodelujejo pa pri nastanku kontaktnih dermatitisov, tuberkulinski reakciji, kronični astmi in kroničnem alergijskem rinitisu.

Pogostost

Pogostost alergisjkih reakcij narašča, saj jih ima že skoraj četrtina prebivalcev. V Evropi ima alergijski rinitis do 30% ljudi, astmo 5 do 10%, kontaktni dermatitis pa 2% ljudi. Osebe, ki imajo osebno ali družinsko nagnjenost k tvorbi specifičnih protiteles IgE, kot odziv na majhne odmerke zelo razširjenih alergenov, imenujemo atopiki, samo stanje pa imenujemo atopija.

To pomeni, da če je en od staršev atopik, obstaja 30% verjetnost, da bo to tudi otrok. Če sta oba starša atopika, je ta verjetnost 60%. Na razvoj alergije vplivajo še dejavniki kot so spol, starost, rasa, genetski dejavniki, aktivno in pasivno kajenje, izpostavljenost alergenom, higiena bivanja, onesnaženje zraka, velikost družine, pogostost in vrsta okužb ter prehrana.

Kakšne alergene poznamo

Alergeni so snovi, ki torej povzročijo mehanizme alergije; so močni, če ob stiku z njimi več kot polovica senzibiliziranih oseb razvije znake in šibki, če sprožijo reakcijo pri 10% oseb.

Alergene najpogosteje vdihavamo, redkeje uživamo s hrano, pijačo ali zdravili. V telo lahko vstopijo skozi kožo s pikom žuželke ali prek kontakta s kožo.

Inhalacijski alergeni: 

    • pelodi: po moči si sledijo pelodi dreves leske, jelše, jesena, pelodi trav;
    • plesni;
    • bakterije: stafilokok S.Aureus;
    • pršice: so najpogostejši izvor alergenov, živijo v posteljah, blazinah, žitnih shrambah, preprogah, oblazinjenem pohištvu, plišastih igračkah; hranijo se s produkti kože, preživijo v toplem in vlažnem okolju, alergeni pa so dejansko prebavne beljakovine v njihovih iztrebkih;
    • živalske dlake, slina in izločki: vir alergenov so običajno mačke, psi, konji, morski prašički in drugi sesalci. Ti so lahko prisotni v prostoru dlje časa po odstranitvi živali;
    • lesni prah: hrastov, jelkin, smrekov, bukov in orehov prah.

Alergeni v strupih žuželk (strupi os, čebel in sršenov) so močni, v telo pa vstopijo prek pika skozi kožo in lahko že v nekaj minutah povzročijo anafilatični šok; alergijo povzročajo tudi encimi v slini mušic in komarjev.

Nutritivni alergeni so alergeni v hrani, predvsem v kravjem in kozjem mleku, jajcih, arašidih, soji, pšenici, školjkah, rakcih in ribah. 

Pri celiakiji gre za intoleranco na gluten, ki je beljakovina v žitih. Osebe s celiakijo glutena ne morejo dobro prebaviti. Alergogena zelenjava in sadje so surova zelena, korenje, peteršilj, kumina, jabolka, lešniki, breskve in jagode. V sodobni prehrani se lahko pojavijo nova hranila, na katere organizem v razvoju ni bil navajen in nanje odreagira z alergijo, kamor spadajo npr. arašidi, kivi, mango, kokos, avokado Problem pa predstavlja tudi gensko spremenjena hrana.

Alergeni v poklicnem delu (posebej poznani so alergenih v poklicu peka, slaščičarja, kuharja, tekstilnega delavca in frizerja). Alergeni so lahko moka, lateks, žuželke, les, plesni, kava in svila;

Alergeni in psevdoalergeni v zdravilih so najpogosteje penicilini in njim podobni beta-laktamski antibiotiki, sulfonamidi, aspirin in nesteroidni antirevmatiki, radiokontrastna sredstva, splošni anestetiki in hormoni;,

Kontaktni  alergeni so kemikalije, ki postanejo alergeni šele, ko se vežejo na telesne beljakovine, kot so nikelj, krom, kozmetika, dišave, dezodoranti, umetne smole, formalin, gumijasti izdelki, insekticidi.

Ločiti je potrebno kemične iritante, ki niso alergeni, npr. pralni praški, mila ali čistilna sredstva.

Navzkrižni alergeni so tiste snovi, ki so zelo podobne alergenu, na katerega je bolnik razvil alergijo. Gre za mehanizem, ko telo prepoznava samo zunanje oblike alergena, ki je lahko pri dveh popolnoma različnih stvareh podobna in zato pride do alergijskega odziva. Dostikrat je lahko navzkrižnost le laboratorijska, včasih pa tudi klinična.Najpogosteje se pojavlja pri senenem nahodu pri osebah, ki so alergične na pelod breze. 

Najpogostejše alergijske bolezni

Alergijski rinitis je alergijsko vnetje sluznice v nosu, ki ga povzročajo vdihani alergeni; ima ga 15 do 30% ljudi. Občasni rinitis povzroča preobčutljivost na pelod, trajni rinitis pa na pršico, živalske alergene in plesni, pri otrocih pa tudi uživanje jajc in mleka. Bolnik kiha, iz nosu mu teče voden izcedek, srbi ga nos in žrelo, pogosto je prisoten konjunktivitis – vnetje očesne veznice.

Alergijska astma je kronična bolezen dihal, ki je lahko alergijska bolezen. Simptomi so težka sapa, piskanje v prsih, kašelj in slabše prenašanje napora.

Alergija na hrano se kaže z znaki preobčutljivosti na prebavilih, koži in dihalih, torej z urtikarijo, angioedemom, bronhospazem, gastrointestinalna anafilaksija.

Atopijski ekcem je preobčutljivostno kronično vnetje kože, za katero so značilni  izpuščaji, ki so posledica praskanja in se nahajajo v komolčnih in kolenskih kotanjah.

Alergijski kontaktni dermatitis je kronično, ponavljajoče vnetje kože, ki nastane takrat, ko za določen kontaktni alergen senzibilizirana oseba pride v kožni stik z njim. Gre za neostro omejen dermatitis, ki bolnika močno srbi.

Alergija na strupe žuželk se izrazi tako, da na mestu pika pride do srbečice in rdečine ter otekline. Če je pik v področju ust ali vratu, lahko pride do motenj dihanja zaradi otekline. 

Preobčutljivost na zdravila lahko poteka po vseh 4 tipih alergije. Pri tipu I. lahko pride do anafilaksije, urtikarije ali angioedema, pri tipu II. do  imunske citopenije. Pri tipu III. pride do serumske bolezni, vaskulitisa ali vročine in pri tipu IV. do kontaktne preobčutljivosti in izpuščaja.

Alergija na sonce ali mraz

Pri alergijah pride do urtikarije ali koprivnice, ki je na kožo omejena bolezen, za katero je značilen pojav urtik koprivk. To bolezen je potrebno razlikovati od drugih bolezni, kjer so tudi prisotne urtike kot sistemska alergijska reakcija in anafilaksija.

Ločimo več kroničnih urtikarij:

  • fizikalna urtikarija, ki nastane zaradi pritiska,
  • solarna urtikarija, ki nastane zaradi UV svetlobe,
  • vibratorna urtikarija, ki nastane zaradi mraza.

Približno 0.5 do 1% ljudi ima to bolezen, 2-4 x pogosteje zbolijo ženske.

Fizikalna urikarija zajema 4-33% vseh kroničnih urtikarij. Ponavadi je samoomejujoča bolezen, ki traja 1-5 let, 10% bolnikov pa imajo težave več kot 5 let. 

Pri zdravljenju kronične urtikarije se je najprej potrebno izogibati sprožilcu, kar pa velikokrat ni možno. Lahko uporabimo zdravila antihistaminike, čeprav sama bolezen ni alergijske narave.

Diagnostični testi

Pri postavljanju diagnoze je najbolj pomemben pogovor z bolnikom, ki mu sledi klinični pregled. Za potrditev bolezni uporabljamo različne preiskave, kot so odvzem krvi ali alergološko testiranje. V krvi določamo specifična IgE protitelesa za določene snovi. Poznamo tudi kožne teste, pri kateri diagnozo takojšnje preobčutljivost potrdimo s kožnimi vbodnimi testi. Pri kožnem testu pod kožo vnesemo standardne alergene in izzovemo alergično reakcijo na mestu vboda. Najprimernejše mesto za ta test je na sprednji strani podlakti, pri tem pa koža ne sme biti vneta. 

Antihistaminik je potrebno ukiniti vsaj 3 dni prej, najboljše pa je, če ga ukinemo že 14 dni prej.

Zdravljenje

Zdravljenje je odvisno od teže, lokalizacije, trajanju simptomov ter vplivu bolezni na kvaliteto življenja. Velikokrat bolezni ne moremo pozdraviti, lahko pa lajšamo simptome. Terapijo alergijskih reakcij delimo ga na 3 stopnje: odstranitev alergena, zdravljenje z zdravili in specifična imunoterapija.

1. Odstranitev alergena

Odstranitev alergena je najpomembnejši in najučinkovitejši ukrep, kadar je to le mogoče. Alergijsko bolezen lahko popolnoma pozdravimo, če povsem odstranimo alergen. Takšen način je primeren za nekatere pelode. Podatke o količini peloda v zraku lahko najdemo na strani Inštituta za varovanje zdravja (http://www.ivz.si), kjer so izdelali tudi letno karto cvetenja najpomembnejših alergogenih rastlin v Sloveniji.

2. Zdravljenje z zdravili

Zdravljenje z zdravili je ponavadi dolgotrajno in ob veliki izpostavljenosti alergenu je učinek slabši. Poznamo več različnih delitev zdravil na manjše podskupine.

Glede na način jemanja lahko zdravila:

      • Sistemska zdravila: Tablete so enostavne za jemanje, večinoma enkrat na dan. Zdravilo se razporedi po vsem telesu, zato je koncentracija v prizadetem organu nizka; torej so zdravila prešibka in imajo sistemske neželjene učinke.
      • Lokalna zdravila: So v obliki kapljic, pršil za nos, bronhije, očesno veznico ter mazila za kožo. Večinoma se jemljejo večkrat na dan, ker so dane lokalno dosežejo na mestu prizadetosti visoko koncentracijo in sistemski stranski učinki pa so zelo malo verjetni.

Glede na namen oz. način delovanja:

      • Preprečevalna: Zdravijo vnetje in tako zmajšajo odziv bolnega organa. Če jih uporabljamo za zdravljenje sezonskih alergiji, jih je smiselno uporabljati, ko se pojavi alergen in ne  šele takrat, ko se pojavi alergija; sem spadajo glukokortikoidi.
      • Olajševalna: Ublažijo simptome in ne odpravljajo vnetja, delujejo pa tako, da preprečijo vezavo mediatorjev vnetja na receptorje; sem spadajo antihistaminiki, bronhodilatatorji in dekongestivi.

Glede na farmakološke skupine:

      • Antihistaminike: Delujejo tako, da preprečijo vezavo histamina na receptorje, damo jih lahko v obliki tablet ali kapljic oziroma pršil.
      • Glukokortikoide: To so protivnetna zdravila, ki jih uporabljamo pri imunskem alergijskem vnetju, ob hujših reakcijah jih predpisujemo v obliki tablet ali injekcij.
      • Antilevkotriene: So zdravila namenjena bolnikom z blago astmo, v rprimeru alergije na aspirin in z naporom sproženo astmo.

3. Specifična imunoterapija

Specifična imunoterapija je vnašanje alergena v telo z namenom, da bi zmanjšali imunsko in klinično odzivnost ob stiku z alergenom. To je postopek, ki je podoben vakcinaciji (cepljenju), saj jo izvajamo s podkožnimi injkecijami alergena v majhnih odmerkih, v kratkih časovnih razmakih ter jih nato v intervalih povečujemo do vzdrževalnega odmerka.

Te bolnik prejma na vsak 1 do 2 meseca, 3 do 5 let. Ta način zdravljenja je možen pri zdravljenju alergijskega rinitisa, zmerni astmi in pri bolnikih, ki so doživeli hudo alergično reakcijo po piku čebele ali ose. Sedaj se za zdravljenje alergijskega rinitisa uporablja sublingvalna imunoterapija, ki jo bolnik izvaja doma.

 

Viri
1. Kocijančič A, Mrevlje F, Štajer D: Interna medicina, tretja izdaja. Ljubljana; Littera Picta: 2005
2. Klinika Golnik, Alergija, 2019. Dostopno na: http://www.klinika-golnik.si/dejavnost-bolnisnice/opis-bolezni-in-preiskav/alergija.php, Zadnji dostop: 08. 04. 2019.
3. Alergološka in imunološka sekcija SZD: Urtikarija v vsakdanji praksi. Ljubljana:2015