Gastroskopija me je »doletela«, ker sem zaradi raka na želodcu v družini v rizični skupini in mi jo je preventivno toplo priporočil zdravnik, pri katerem sem opravil kolonoskopijo. Ok, če sem dal čez kolonoskopijo, bom pa še gastroskopijo, sem si pogumno rekel in si priskrbel napotnico. Zaradi narave preiskave seveda nisem bil čisto nič slabe volje, ker je bila čakalna doba presneto dolga – šlo je pač za preventivni pregled in sem potrpežljivo čakal dobrih 10 mesecev, da sem prišel na vrsto.
Saj bi kje verjetno prišel tudi prej na vrsto, ampak sem hotel k istemu zdravniku, ki mi je opravil že kolonoskopijo – je res dobro opravil, pa še zelo človeški je, kar se mi zdi pri tako delikatnih preiskavah, kot sta kolonoskopija in gastroskopija, precej zaželena lastnost. No, tudi pri temu zdravniku je bila možnost, da bi z napotnico pod redno prišel na vrsto prej, ampak le, če bi preiskavo opravil pod sedacijo oziroma po domače povedano, da bi me malce omamili (seveda z legalnimi sredstvi), kar pa se seveda doplača in sicer 110 € – pa sem se rajši odločil, da bom ta denar za kaj drugega porabil…
Kar se sekiranja pred preiskavo tiče, je šlo kar v redu, čeprav nisem ravno heroj, kar se zdravnikov tiče. Zadnje dni sem bil čisto miren, še spal sem povsem v redu tisto zadnjo noč, malce me je zvilo le potem v čakalnici, ko so izza vrat ordinacije nekajkrat prišli – sicer pridušeni – zvoki »matranja« tiste gospe, ki je imela preiskavo pred mano.
Vsekakor je bilo dobro, da sem imel preiskavo že takoj zjutraj. Pa dobra stran gastroskopije je tudi, da ni nekih hudih priprav pred samo preiskavo, tako kot npr. pri kolonoskopiji, ko se ti prične poseben režim prehranjevanja oziroma diete že kar nekaj dni prej. Tukaj moraš biti popolnoma tešč »le« 6 ur pred preiskavo, uro pred posegom pa ne smeš piti nobenih tekočin več.
No, pa se je le začela, gastroskopija seveda. Lepo so me polegli na mizo, pred usta so mi dali posodico oziroma bljuvalnik, v usta pa poseben nastavek, skozi katerega so mi potem vstavili endoskop – pred tem so mi še malce omrtvili grlo s posebnim anestetičnim razpršilom. Pri kolonoskopijo je dobro to, da ravno ne vidiš direktno, kaj ti »tiščijo« v notranjost telesa – tukaj pa lahko opazuješ tisto endoskopsko cev v vsej njeni dolžini in debelini, kar ni ravno prijetno. Zato je bolje, da človek takrat zamiži.
Preiskava vsekakor ni prijetna. Nekje na sredi sem hotel že malce panično potegniti tisto »cev« ven iz sebe, pa so me ustavili. Takrat mi je tudi postalo jasno, zakaj tisti nastavek v ustih – če ga ne bi bilo, bi verjetno še kaj pregriznil. Najbolje se je sprostiti, kar ti tudi ves čas dopovedujejo, ampak to narediti ni ravno preprosto. Malce sem se matral, ampak na koncu je le šlo. Za nadaljnjo preiskavo so mi vzeli tudi en vzorec, ki je bil na srečo negativen – test so opravili kar tam.
Dobra stran gastroskopije je vsekakor ta, da ne traja preveč dolgo, le kakšnih 10 minut. Tudi izvid je bil zelo sprejemljiv, za naslednjih 5 let sem dober. Iz ambulante sem torej odšel precej olajšan, nikakor pa se nisem mogel znebiti vprašanja, zakaj ti morajo – pri tako hitrem razvoju tehnologije – v usta poriniti endoskop v debelini (skoraj) cevi za zalivanje vrta.
Da se razumemo – gastroskopija ni tako huda reč, kot se mogoče bere. Gastroskopijo se da »preživeti« čisto spodobno, je pa tudi odvisno, kako kdo prenaša kakšno stvar. Pred samo preiskavo sem govoril z dvema znancema, ki sta to preiskavo že opravila in sta mi oba zatrjevala, da ni bilo čisto nič posebnega…
Pa srečno…
Avtor objave je uporabnik: ZorC