Zdravju prijazen portal... 💓

Nalaganje Brez rezultatov
Ni rezultatov! Poizkusite prosim z drugimi besedami.

Kemikalije na krožnikih - drugi del

Objavljeno:
Kemikalije na krožnikih - drugi del - www.cakalnedobe.si

 

Z gospodarskim in družbenim prevratom industrijske revolucije se je spremenilo veliko stvari. Z mehanizacijo kmetijstva v Evropi, Ameriki in manjši meri na Japonskem, je množica ljudi začela zapuščati vasi. Delali so dolge ure v delavnicah in tovarnah. Srednji sloj je imel vedno manj časa za pripravo obrokov, zato so potrebovali hrano, ki jo je bilo preprosto dobiti in hitro pripraviti. Pripravljena hrana se je zdela kot nalašč zato. Živilska industrija je dobila možnost neverjetnega razvoja.

Tempo naprej pripravljenih obrokov se stopnjuje že od druge svetovne vojne in procesirana hrana, ki je dobesedno prežeta s najrazličnejšimi dodatki in aditivi postaja skrb vzbujajoča. Na to nas opozarja porast kroničnih bolezni, ki jih povzročajo presnovne motnje v našem organizmu. Bližamo se rdečim številkam, saj večina bolezni ne prizadene le ostarelih, ampak kot rak širijo tudi že med otroki.

Vnaprej pripravljeni obroki

Vedno hitrejši tempo življenja narekuje vnaprej pripravljene obroke, skladiščenje pa zahteva trdovratne konzervanse in ostale dodatke, da so živila videti privlačna in okusna ter da zadovoljujejo naše senzorične potrebe. Aditivi, kot jih strokovno imenuje predelovalna industrija, so sredstva zaradi katerih imajo živila dolge roke trajanja ne da bi se pokvarila. Večina dodatkov so sintetično proizvedene kemikalije, katere niso naravne za organizem. Motijo endokrini sistem žlez z notranjim izločanjem, kar se običajno odraža v najrazličnejših bolezenskih stanjih.

V EU je registriranih več kot 1.700 dodatkov. Veliko več je arom. Po zadnjih podatkih čez 4.500, vedno znova pa v laboratorijih nastajajo nove. Točnega podatka žal ni. Tako ima živilska industrija v samem procesu vnaprej pripravljene hrane na voljo več kot 5.000 najrazličnejših kemikalij. Ker večina živil med samim postopkom postane precej neokusna, porabijo na tisoče kilogramov dodatkov. Samo en gram neke arome pa zadostuje, da poustvarijo okus enemu kilogramu živila.

V nekaj desetletjih posiljevanja z okusi, ki jih za nas pripravlja prehranska industrija, pravzaprav sploh ne vemo več kakšnega okusa je doma pripravljena hrana. Naš jezik zaznava štiri različne okuse. Sladkemu, slanemu, kislemu in grenkemu se pridružuje še peti tako imenovan umami, ki ga je nekoliko težje opredeliti. Brbončice ga prepoznajo kot nekakšno slano substanco z okusom po mesu in ga zaznamuje glutamat ali gluteminska kislina.

Vsemu kar rečemo"okus" jagode, karamele, vanilije, čokolade in ostalih, so pravzaprav arome, ki jih zazna naš organ skrit v nosu in jih vonjamo, ne pa okusimo. Proizvajalci sokov in drugih napitkov denimo, za umetno aromo jagode potrošijo le petino toliko, kot če bi kupovali naravno. Najbolj poznano aromo vaniliji daje ena sama spojina 4-hidroksi-3-metoksibenzaldehid, bolj znan kot vanilin, ki jo lahko umetno izdelajo iz odpadnih materialov pri proizvodnji papirja. Benzaldehid ima vonj po mandeljih, diacetil okus po maslu, ena izmed glavnih komponent iz katere lahko poustvarijo aromo ananasa pa je kloroform.

Med najtrdovratnejše in najbolj nevarne štejemo tudi barvila. Ljudje na žalost kupujemo z očmi. Kar je privlačno na pogled ni nujno, da je tudi zdravo. V današnjem času je ravno obratno. Mejo med dobičkom in zdravjem proizvajalci hrane postavljajo jasno, in ne izbirajo med zdravim in donosnim. Dobiček je vedno pomembnejši od zdravja potrošnika. Tako je urejena tudi zakonodaja, ki je standarizirana. Vedeti moramo, da je veliki večini pekovskih izdelkov, sladic, raznih  namazov, gaziranih pijač, sirupov, večini jogurtov, žvečilnih gumijev, bonbonov, omak oplemenitenih z barvili. Zato je najbolje, da se vsem izdelkom, ki so sumljivo lepi enostavno izogibamo.

Je Aspartam varen? Presodite sami ...

Najbolj kontroverzno umetno sladilo v preteklosti, ki je še vedno v uporabi je Aspartam. Nosi oznako E951, poznamo pa ga tudi kot NutraSweet, Equal in Canderel. Prvič je bil odobren julija 1974. Dr. John Olney, znanstvenik na področju nevrologije je še istega leta podal tožbo, saj je pri svojih raziskavah prišel do zastrašujočih rezultatov. Dokazal je, da obe ključni substanci, aspartamska kislina (40% aspartama) in glutamat povzročata hude možganske okvare. Zaradi tega so ga začasno prepovedali. Vendar le do leta 1985 ko je Searl, podjetje, ki je aspartam razvilo, kupil Monsanto, ga dal v ponovne preiskave in ga ponovno odobril za varnega. 

Znanstveniki, ki so proučevali stranske učinke so ugotovili, da Aspartam vpliva tudi na številne kronične bolezni. Spodbuja rast tumorjev na možganih, multiplo sklerozo, epilepsijo, sindrom kronične utrujenosti ali izgorelosti, Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen, mentalno zaostalost, deformacije pri novorojenčkih, bolečine v mišicah in diabetes. Profesor in zdravnik, dr. Blaylock, je objavil obširno študijo, kjer dokaže povezavo med aspartamom in kriminalnimi dejanji, samomori in uživanjem drog. Žal je teh zapisev zelo malo, saj so umaknjeni iz oči javnosti.

Obe substanci v Aspartamu (aspartamska kislina in glutamat), delujeta kot nevrotransmiterja v možganih z zagotavljanjem prevajanja informacij od nevrona do nevrona. Ob povečani količini kisline in glutamata se poveča prehod kalcija v možganske celice, z njim vred pa tudi vdor prostih radikalov, ki zdravo celico dobesedno uničijo. Substanci sta škodljivi prav zato. Celice stimulirata vse do odmrtja.

Priporočeni vnosi

Leta 1956 je dr. Rene Truhaut, francoski toksikolog, uvedel (DI, daily intake), koncept dnevnega vnosa neke substance, ki je toksična pa vendar v določenih količinah za naše telo sprejemljiva, oziroma ni vprašljiva za zdravje. Pri nas se označuje kot PV ali priporočen vnos. Le-ta je izračunan za povprečno odraslo osebo. Znanstveniki, ki so ga določili se sklicujejo na Paracelsusovo izjavo, češ, da je vse strup in nič ni neškodljivo ter da le odmerek loči zdravilo od strupa. Pa to velja tudi za kemikalije, ki ne delujejo po linearni logiki? Več - več, manj - manj. Nekaterih kemikalij ni potrebno zaužiti veliko, da v telesu povzročijo celo razdejanje. Ravno nasprotno - male količine, veliki zdravstveni problemi. Verjamemo, da Paracelsus pred več kot petsto leti ni poznal nevarnih kemikalij. Zato njegove trditve glede odmerkov danes ne vzdržijo več.

Seveda imamo rešitve

Ni vse tako črno kot se zdi. Naša naloga je, da začnemo brati deklaracije. Da se sami izobražujemo in hodimo na predavanja. Pri deklaracijah je osnovno, da prepoznamo slabe sestavine, katere so in kako so označene. Vse to se lahko naučite na delavnicah ali osebnih posvetih. Ko se prične izboljševati naše počutje, postanejo lažji prav vsi napori. Z veseljem se bomo povzpeli na hrib, se odpovedali sladkim pregreham, umirili um in spremenili življenjski slog. Vse to traja in nimamo čudežne tabletke, ki bo določene stvari opravila namesto vas. Priprava hrane mora postati družinski dogodek. Naj vsakdo nekaj postori. Izogibamo se velikih nakupovalnih centrov in kupujemo od poznanega kmeta na tržnici, v sosednjem mlinu ali manjši trgovini z izbranimi živili. Odpovemo se vsej vnaprej pripravljeni hrani, prigrizkom, paštetam, konzervirani hrani, ne pijemo gaziranih ali drugih sokov. Obroke za službo si skrbno pripravimo doma in se ne prehranjujemo v restavracijah s hitro prehrano. Kjer je volja je pot in vedno je mogoče. Prav vse je mogoče!

 

 

 

Viri:

 

Komentarji uporabnikov