Rak na pljučih je drugo najpogostejše rakavo obolenje na svetu glede pojavnosti (pri ženskah je na prvem mestu rak dojk, pri moških pa rak prostate) in najpogostejše glede smrtnosti.
Kot piše na spletni strani Onkološkega inštituta v Ljubljani, je v Sloveniji rak na pljučih po pogostosti na četrtem mestu. Za to boleznijo zboli več kot 1200 ljudi letno. Pri ljudeh, ki kadijo, je tveganje za razvoj raka na pljučih večje, čeprav za tem rakom zbolevajo tudi ljudje, ki niso nikoli kadili.
Simptomi raka na pljučih
V začetnih fazah raka na pljučih običajno ni nikakršnih znakov ali simptomov, da smo zboleli. Znaki raka na pljučih se večinoma pojavijo šele takrat, ko je bolezen že napredovala.
Med simptome raka na pljučih sodijo:
- nenaden kašelj, ki nikakor ne pojenja;
- izkašljevanje krvi (tudi če gre za čisto majhno količino);
- kratka sapa;
- bolečine v prsih;
- hripavost;
- nenadna, nenamerna izguba telesne teže;
- bolečine v kosteh;
- glavoboli.
Kaj povzroči raka na pljučih?
Najpogostejši vzrok pljučnega raka je dolgoročna izpostavljenost tobačnemu dimu (tako aktivna kot pasivna), ki povzroči 80 do 90 odstotkov primerov raka na pljučih. Primerov pljučnega raka pri nekadilcih je med 10 in 15 odstotki. Možni vzroki, poleg kajenja, so lahko še izpostavljenost škodljivim snovem, kot sta radon in azbest, delo in bivanje v onesnaženem okolju ter genetski vzroki in/ali izpostavljenost še neznanim dejavnikom tveganja.
Po mnenju zdravnikov kajenje povzroča raka na pljučih, ker uničuje celice, ki obdajajo pljuča. Ko kadilec vdihne cigaretni dim, ki je poln rakotvornih učinkovin, se nemudoma začnejo dogajati spremembe v pljučnem tkivu. Na začetku bo telo najverjetneje še samo sposobno odpravljati te spremembe in poškodbe tkiva. Toda s ponavljajočim se izpostavljanjem temu škodovanju postajajo celice, ki obdajajo pljuča, vse bolj poškodovane. Čez čas te poškodbe pripeljejo do tega, da se celice začnejo obnašati abnormalno in se lahko razvije rak na pljučih.
Vrste raka na pljučih
Rak na pljučih se deli na dve veliki skupini, in sicer glede na to, kako so celice pljučnega raka videti pod mikroskopom. Zdravljenje poteka na podlagi tega, katere vrste pljučnega raka ima pacient.
- Drobnocelični pljučni rak: Tovrstni rak na pljučih v največji meri prizadene predvsem težke kadilce in je manj pogost (20-% pojavnost) kot pa nedrobnocelični rak. Nastane v pljučih, potem pa se zelo hitro širi naprej po telesu.
- Nedrobnocelični pljučni rak: V to skupino spada nekaj različnih oblik pljučnega raka, kot so epidermoidni (ploščatocelični), žlezni, velikocelični in slabo diferenciran. Pri tovrstnih oblikah raka na pljučih gre običajno za počasnejše napredovanje.
Kako do diagnoze?
Ljudje, ki so podvrženi večjemu tveganju za razvoj raka na pljučih, bi morali razmisliti o rednem letnem pregledu pljuč s CT slikanjem. Tovrstno slikanje se priporoča ljudem, ki so starejši od 55 let in dolga leta redno kadijo, oziroma ljudem, ki so nehali kaditi v zadnjih petnajstih letih.
Ključne preiskave za ugotavljanje raka na pljučih:
- Slikovne preiskave: Osnovno rentgensko slikanje pljuč, ki lahko razkrije nepravilnosti v pljučih, za natančnejšo sliko pa še CT slikanje prsnega koša, ki se uporablja za pridobivanje več informacij o tipu in razširjenosti bolezni.
- Citopatološke preiskave: Če bolnik kašlja in izloča sluz, mikroskopske preiskave te sluzi pogosto lahko razkrijejo prisotnost rakavih celic. Kot piše na spletni strani Onkološkega inštituta v Ljubljani, se v onkologiji citopatološko preiskavo uporablja z namenom, da zdravnik ugotovi, ali gre za vnetno-reaktivni bolezenski proces ali novotvorbo (rak). V prvem primeru onkološko zdravljenje ni potrebno, pri novotvorbi pa sta potrebna nadaljnja diagnostika in specifično onkološko zdravljenje. S preiskavo opredelijo tudi naravo (benigno, maligno) in celični izvor novotvorbe (na primer karcinom, maligni melanom, sarkom, limfom, levkemija).
- Biopsija: Zdravnik lahko opravi biopsijo na različne načine. Najpogostejši način je bronhoskopija, pri kateri zdravnik z upogljivim instrumentom pregleda notranjost dihalnih poti in odvzame vzorce tkiva za pregled pod mikroskopom. Prav tako pogosta je CT vodena biopsija, pri kateri zdravnik posnetke CT slikanja uporablja kot vodilo pri vstavljanju igle skozi pljučno steno v pljučno tkivo. Tako lahko zajame »sumljive« celice oziroma vzorec tumorja za nadaljnjo histopatologijo. Vzorec za biopsijo lahko zdravnik vzame tudi iz limfnih vozlov ali drugih predelov, kjer se je rak razširil, recimo jeter.
Podrobna analiza rakavih celic v laboratoriju bo razkrila vrsto raka, medtem ko bodo točno specifične karakteristike rakavih celic pomagale določiti prognozo in voditi zdravljenje.
Testi, ki razkrivajo, kako razširjen je rak
Ko je enkrat postavljena diagnoza rak na pljučih, bo zdravnik določil tudi stadij raka. Na podlagi tega se odloči za pravilno in kar najbolj učinkovito zdravljenje. Z različnimi testi, vključno s slikovnimi preiskavami (kot sta CT in MRI), zdravnik pridobi podatke, ali se je rak razširil tudi zunaj pljuč. Med take preiskave sodijo laboratorijske preiskave, preiskave kosti, ultrazvok trebuha, endoskopska preiskava medpljučnega prostora, ultrazvok trebuha, scintigrafija okostja in PET-CT.
Stadiji pljučnega raka so označeni z rimskimi številkami, od 0 do IV (0, IA (ena-A), IB, IIA, IIIA, IIIB in IV). Nižje stopnje nakazujejo, da je rak omejen le na pljuča, faza IV pa pomeni, da je rak napredoval in se razširil še na druge organe. Drobnocelični pljučni karcinom se deli tudi na omejen stadij (omejen na eno polovico prsnega koša in znotraj enega tolerančnega polja radioterapije) ali obsežen stadij (razširjena bolezen).
Tako pri nedrobnoceličnem kot pri drobnoceličnem pljučnem karcinomu obstajata dve glavni vrsti določanja stadijev bolezni – klinična in kirurška. Klinična določitev stadija se izvede pred operacijo. Temelji na rezultatih raznih slikanj (kot sta CT in PET-CT) ter na izvidu biopsije. Kirurška določitev stadija pa se izvede med operacijo ali po njej ter temelji na kombinaciji rezultatov kirurških in kliničnih ugotovitev, vključno s kirurškim vzorčenjem bezgavk prsnega koša.
Zdravljenje pljučnega raka
Zdravljenje največkrat vključuje operacijo, kemoterapijo, radioterapijo in paliativno zdravljenje. Pri nedrobnoceličnem karcinomu pljuč je največkrat za zdravljenje potrebna operacija, drobnocelični karcinom pljuč pa se običajno bolje odziva na kemoterapijo in radioterapijo.
Operacija
Kot je zapisano na spletni strani onkologija.org, kirurško zdravljenje pride v poštev, če se tumor ne vrašča v sosednje organe in nima oddaljenih zasevkov.
V večini primerov nedrobnoceličnega karcinoma pljuč v zgodnjem stadiju je kirurška izbira odstranitev pljučnega režnja (lobektomija). Pri ljudeh, ki niso primerni za popolno lobektomijo, se lahko opravi manjši izrez režnjiča (klinasta resekcija). Redko se opravi odstranitev celega pljučnega krila (pnevmonektomija). Video-asistirana torakoskopska kirurgija (VATS) in VATS-lobektomija uporabljata minimalno invazivni pristop k operativnemu zdravljenju pljučnega raka.
Kot rečeno, pa je operacija po navadi možnost zdravljenja le v primeru, ko je rak omejen na pljuča. Če se je rak na pljučih razširil, bosta pred operacijo potrebna kemoterapija in/ali radioterapija, da bi tako raka »skrčili«. Če pa obstaja tveganje, da je nekaj rakavih celic morda ostalo tudi po operaciji ali da se rak lahko ponovi, potem bo morda zdravnik priporočil kemoterapijo ali radioterapijo po operaciji.
Obsevanje
Radioterapija oziroma obsevanje je način zdravljenja, pri katerem onkologi radiologi za uničevanje rakavih celic uporabljajo ionizirajoče sevanje.
Obsevanje se lahko uporablja za doseganje popolne ozdravitve (gre za radikalno obsevanje), za zmanjšanje verjetnosti ponovitve bolezni po operaciji, za lajšanje bolnikovih težav (paliativno obsevanje) in za zmanjšanje nevarnosti nastanka možganskih zasevkov, ko jih bolnik še nima (profilaktično obsevanje).
Pri zdravljenju pljučnega raka v zgodnjih stadijih se uporablja tudi stereotaktično obsevanje, pri katerem se v majhnem številu obsevanj dovaja majhne odmerke sevanja, in sicer s stereotaktičnimi tehnikami ciljnega obsevanja. Uporablja se večinoma pri pacientih, ki zaradi sočasnih drugih bolezni niso primerni kandidati za operacijo.
Kemoterapija
Pri kemoterapiji gre za »uničevanje« rakavih celic s pomočjo zdravil. Eno ali več zdravil za kemoterapijo bolnik prejme intravenozno ali oralno. Običajno gre za kombinacijo različnih zdravil, ki se odmerjajo skozi obdobje več tednov ali mesecev ter vmes s premori, da se telo lahko odpočije.
Kemoterapija je primerna za spremljajoče zdravljenje ob operaciji ali obsevanju za doseganje ozdravitve ali za zmanjšanje možnosti za ponovitev bolezni. Zanjo se odločijo tudi pri razširjeni bolezni za lajšanje težav, izboljšanje splošnega stanja in podaljšanje preživetja. Kemoterapija se lahko izvaja tudi pred operacijo, da bi tako »skrčili« rakav predel in ga pozneje lažje odstranili.
Rak na pljučih pa se lahko zdravi tudi s tarčnimi oziroma biološkimi zdravili. Ta zdravila delujejo na točno določeno tarčo v celici.
Imunoterapija
Imunoterapija aktivira imunski sistem, da se sam začne boriti proti raku. Torej ga aktivira tako, da je zmožen prepoznati in uničiti rakave celice. Tovrsten način zdravljenja se priporoča pri ljudeh s pljučnim rakom v napredovalih stadijih oziroma pri raku, ki se je razširil še na druge dele telesa.
Paliativna nega
Paliativna nega je podporna nega, ki služi temu, da se minimizira znake in simptome raka kot tudi stranske učinke zdravljenja. Zdravnik običajno že kmalu po postavitvi diagnoze svetuje posvetovanje z oddelkom za paliativno nego, ki pripomore k temu, da se bolnik med in tudi po zdravljenju raka čim bolje počuti.
Kemoterapijo je mogoče tudi kombinirati s paliativno nego pri zdravljenju nedrobnoceličnega karcinoma pljuč. Ena od raziskav je pokazala, da so ljudje z napredovalim nedrobnoceličnim rakom pljuč, ki so kmalu po postavitvi diagnoze začeli s paliativnim zdravljenjem, živeli dlje kot tisti, ki so nadaljevali le s kemoterapijo in obsevanjem. Paliativno zdravljenje ne le blaži simptome, ampak tudi izboljša kakovost življenja. V povprečju so bolniki, ki so bili deležni paliativnega zdravljenja, živeli skoraj tri mesece dlje od tistih, ki so bili deležni le standardnega zdravljenja.
