Kaj je manualna terapija?

Pri pogovorih o fizioterapiji, rehabilitaciji in saniranju bolečinskih stanj večkrat naletimo na termin »manualna terapija«. Ta naj bi bila najučinkovitejša in rešila vse naše fizične težave. Vendar, ali sploh vemo, kaj je manualna terapija ter katere tehnike in področja zajema? 

Kaj je manualna terapija?

Manualna terapija je zelo ohlapen pojem, ki v splošnem zajema vsako tehniko, ki je opravljena z roko. Torej vse od masaže do manipulacij sklepov, kjer naj bi prišlo do tistega znanega »poka«. Vendar moramo ločiti med manualnimi tehnikami, saj glede na znanje izvajalca in namen uporabe vsaka tehnika ni enako učinkovita niti primerna za rehabilitacijo vseh telesnih težav. 

Kdo je manualni terapevt?

V Sloveniji manualno terapijo izvajajo nekateri zdravniki, fizioterapevti s podiplomsko izobrazbo, maserji, vse več pa je tudi zdravilcev oziroma manualnih terapevtov. V tujini so to tudi osteopati in kiropraktiki. Ti izvajalci manualnih terapij se med seboj razlikujejo predvsem po vrsti in času izobraževanja. 

Maserji, zdravilci in manualni terapevti pridobijo svoje znanje na več krajših, nekajdnevnih tečajih, medtem ko morajo zdravniki in fizioterapevti najprej pridobiti univerzitetno izobrazbo s poglobljenim znanjem človeškega telesa in patologij, šele nato pa se usmerijo v specializacijo manualnih tehnik. V tujini je prav slednji proces izobraževanja potreben tudi za kiropraktike in osteopate. 

V večini bolj razvitih držav na svetu je pogoj za take poklice stalno poklicno usposabljanje in opravljenih vsaj 1000 ur individualno supervizirane klinične prakse, medtem ko v Sloveniji takšnega nadzora nad izvajanjem manualne terapije za zdaj še ni.  

Po drugi strani pa se v poplavi dostopnih informacij pojavljajo dvomi o ustreznosti termina »manualna terapija«. Po definiciji Svetovne organizacije ortopedskih manualnih terapevtov (IFOMPT) obravnavamo manualno terapijo kot specialno področje fizioterapije, ki obravnava nevrološka in mišično-skeletna obolenja. Temelji na kliničnem razmišljanju in uporablja specifične pristope k obravnavi v kombinaciji s terapevtsko vadbo. 

Razlike med manualno terapijo in fizioterapijo

Ta specializirana veja fizioterapije močno presega pasivne in ročne tehnike, saj je v obravnavo zajet celoten proces fizioterapevtovega odločanja, ki poteka od začetka do konca zdravljenja. 

Klinično razmišljanje fizioterapevta specialista zajema oblikovanje hipotez, ki jih postavi na podlagi pregleda posameznikovih predhodnih bolezni, izkušenj in predispozicij ter testiranja telesnih struktur. Med obravnavo hipoteze tudi preverja, prav tako preoblikuje klinične znake posameznika, če se ti spremenijo. 

S takšnim pristopom je posameznik obravnavan individualno z upoštevanjem medicinskih, psiholoških in socialnih komponent. Zatorej pravi manualni terapevt potrebuje znanje, da z njim lahko ustvarja klinično in kritično razmišljanje, s katerim vodi zdravljenje.

Z novimi znanstvenimi odkritji se tehnike spreminjajo. Nekatere še vedno slonijo na starih, že dokazano neučinkovitih domnevah, da na primer lahko premikamo kosti lobanje. To nam poleg študij, ki so ovrgle to možnost premika, potrjuje že sama človeška lobanja, če smo jo kdaj videli ali držali v rokah. 

Nekatere druge pa so učinkovite ne le pri terapiji, ampak tudi pri pregledu. Te so namreč znanstveno podkrepljene in objavljene v priznanih medicinskih dnevnikih (na primer British Medical Journal). 

Kdaj je manualna terapija priporočljiva?

Pomembno je vedeti, da ni vsaka manualna terapija enaka ali enako učinkovita. Z ročnimi tehnikami lahko dobro vplivamo na zmanjšanje oteklin, spremembo mobilnosti in debelosti brazgotin, pripomoremo h kakovostnejši mišični regeneraciji, izboljšamo gibanje med živcem in tkivom, ki ga obkroža, povečujemo gibanje med vretenci ter spreminjamo prevzem tekočine v medvretenčne ploščice.  

To je le nekaj dokazanih učinkov. Ker pa tehnike niso agresivne, se moramo zavedati, da obstaja tudi nekaj omejitev. Med njimi je tudi ta, da za predel hrbtenice ravno mobilizacije in manipulacije niso specifične za določen segment. Najbolj nehvaležen je tudi podatek, da pozicijske spremembe v telesu po terapiji ne ostanejo dolgo. 

Za dolgotrajen učinek naj bi se, glede na raziskave, manualna terapija vedno kombinirala z usmerjeno terapevtsko ali kineziološko vadbo. To pomeni, da mora posameznik biti zelo discipliniran na vsakodnevni ravni in hkrati prevzeti odgovornost za svoje zdravljenje.

V manualni terapiji ne obstaja splošen odgovor za določeno težavo in se prilagaja glede na potek rehabilitacije. O svojem stanju se pogovorite s svojim terapevtom, na voljo za vprašanja in nejasnosti pa smo vam tudi v Fizioterapiji ENO.

Povezavi: 

• Sekcija za manualno terapijo: https://www.physio.si/sekcije/sekcija-za-manualno-terapijo/
• Svetovna organizacija ortopedskih manualnih terapevtov: https://www.ifompt.org/